(KOMENTAR) V senci covida

Epidemija je bila ob vsem slabem še posebej usodna za ljudi, ki jih je v tem času prizadel rak. Res so imeli grozno smolo. Ob smoli, da so sploh zboleli, je zanje še težje, ker so zboleli še v tem času. Ljudje smo že po naravi pogosto nagnjeni k temu, da tiščimo glavo v pesek in iščemo tisoč in en izgovor za to, da ne bi slišali slabe diagnoze. Dodaten izgovor za neobisk zdravnika je bil priročen sploh v obdobju, ko so bila vrata ambulant skoraj neprehodna in je bilo tudi z vidika okužbe tvegano hoditi po hodnikih v zdravstvu. Nekateri, ki so posumili, da se z njihovim telesom dogaja nekaj slabega, so naleteli na zaprta vrata. Drugim so prestavljali preiskave. Tretjim pa je vse skupaj zamaknila okužba s koronavirusom. In ti vsi so grozljiva kolateralna škoda epidemije covida-19.

Kar 30 odstotkov manj rakov so odkrili leta 2020. To še zdaleč ni spodbuden podatek, ker ne pomeni, da je raka manj, ampak velja žal nasprotno, pomeni pa še, da ga niso odkrili pravočasno. Nekateri po dveh letih zdaj odkrivajo, da se je bolezen že razsejala in da ni več ozdravljiva. Kot tudi ni ozdravljivo to opisano stanje v sistemu. Za te ljudi je preprosto prepozno. Zamujeno. Plačali bodo krvavi davek zaustavitve presejalnih programov in zaprtosti zdravstva ob že prej omenjenih razlogih. Ob tem lahko upamo, da bo sistem zmogel pravočasno posrkati vse bolnike, ki bodo v prihodnjih letih potrebovali onkološko zdravljenje. Rak se mora zdraviti urgentno, zato čakanja ne sme biti in pika. Cunami napredovalih oblik raka, ki ga napoveduje predstojnica mariborske onkologije, pa bi po bolj pesimističnem scenariju lahko pomenil tudi čakalne dobe pri zdravljenju raka.

A covid, ki je povzročil alarmantno situacijo, je še kar tu. Resda smo se naučili bolje zdraviti bolezen, prišla so nova zdravila in cepiva, lahko pa bi tudi že znali organizirati ustanove tako, da te večino časa ne bi bile več ohromljene. Na to lahko v Mariboru le upamo, saj kontejnerska covid bolnišnica še ne stoji in tudi ni znano, kdaj sploh bo. Izolacije osebja, ki je že zdaj na robu od izmučenosti, pa bodo še naprej pomenile neizbežen izpad kadra in nadčloveške obremenitve tistih v službi. Junij bi bil še skoraj skrajni čas, da bi zasadili prvo lopato v projektu nadgradnje onkologije, kot je direktor UKC Maribor vehementno napovedoval marca ob obisku prejšnjega predsednika vlade. Da le cunami ne pljuskne prehitro.

Vsekakor je pomembno tudi sporočilo junakinje 3. nadstropja, ki po premaganem raku vsem polaga na srce, če kaj nenavadnega opazimo na svojem telesu oziroma počutju, naj se brez obotavljanja odpravimo k zdravniku in "jamramo". V zdajšnjem sistemu je to še posebej za upoštevati. In upati, da vrata pri zdravnikih ne bodo več zaprta, kot je to občutil v petek preminuli gospod, ki je v obupu po zavrnitvi hudo bolne žene v bolnišnici sodil njej, nato pa še sebi. Tudi za njiju je prepozno. Za mnoge, ki tudi doživljajo stisko te dni, pa še ne. Aktualnega ministra imamo sto dni. Napovedoval je veliko. Čas je, da začne to tudi uresničevati. In to na visokih obratih, če ne želi, da še na mnoge bolnike pade ta zlovešča senca covida.