Slabi dve desetletji po vstopu Slovenije v evroatlantske integracije, torej Evropsko unijo in zvezo Nato, kar je bila brezpogojna prioriteta vseh vlad ne glede na politični predznak, se je slovenska zunanja politika povsem izgubila. Premetavalo jo je kot ladjo s pokvarjenim motorjem in zlomljenim krmilom po razburkanem morju, malo proti ZDA, pa proti Rusiji, pa spet v proameriško smer ... Bila je skoraj povsem pasivna v času Karla Erjavca in še bolj Mira Cerarja na položaju zunanjih ministrov in hiperaktivna zadnji dve leti pod Anžetom Logarjem. In vseskozi, bolj ali manj agresivno, obsedena s Hrvaško in arbitražnim sporazumom.