"Pa kje mi živimo!" se je na glas spraševala starejša gospa, ki je v megli in mraku petkovega jutra stala v dolgi koloni pred bežigrajsko enoto Zdravstvenega doma Ljubljana. Tako kot njeni sotrpini v vrsti, ki ji ni bilo videti konca, je upala, da bo ena od 70 srečnežev, ki bodo ta dan spet dobili osebnega zdravnika. Gospa je z zgolj enim stavkom povedala vse o odnosu pristojnih do pacienta, prebivalca Slovenije, ki mu je z ustavo zagotovljena pravica do zdravstvenega varstva. Pravica do izbire osebnega zdravnika je za več kot stotisočglavo množico v tej državi postala zgolj mrtva črka na papirju. Misija ponovno dobiti zdravnika, ki te bo leta spremljal in bo obenem deloval vsaj v radiju 30 kilometrov od tvojega bivališča, se je sprevrgla v igro na srečo.