Osvobajanje '22

Kolikor je bila bizarna, je verjetno zadnja predvolilna seja Državne volilne komisije po svoje dala vedeti, kako neverjetno travmatično opravilo so volitve za izbirane in za glasovalce v teh krajih, kjer nič ni preprosto, pozitivni so pa tako ali tako le covidski testi. Malone toliko kot kak RTV-jevski prezidij s strankarskimi "udi" gratinirana Državna volilna komisija, ko naj bi z mize končno pospravila še zadnje tehnične nedorečenosti parlamentarnih volitev, parlamentira, ali le ne bi pravkar natisnjenih 1,7 milijona glasovnic vendarle še redizajnirali, ker je logo vodilne v obstoječi kompoziciji strank, SDS, nemočno stisnjen nekam v kot. In to ne katerikoli kot, temveč v levi kot, če bi bil na sredi (vrstice), pa bi sijal in bleščal v volivca tako direktno, da bi stranko na volišču pisalo obkrožilo samo od sebe. Če so volitve nastale celo dizajnerski problem, mora biti odčitavanje internih anket tik pred zdajci v strankah precej stresno.

Čeprav vtis, da se bodo tehnični izvajalci: izkušeni operativci v službi Državne volilne komisije z neštetimi okrajnimi odbori na terenu, zlomili pod prvim glasovanjem v supervolilnem 2022, ni bil še nikoli tako čitljiv kot danes, po dveh letih virusne nove (ne)normalnosti, tik pred odprtjem predčasnih volišč le spet kaže, da v zatišnem času niso pozabili, kako se streže volitvam, da se jih ne prime niti najmanjša senca dvoma, kaj šele to, da bi rezultate moralo na koncu tehtati sodišče. Kljub temu pa bi po tridesetih letih vaj iz "praznika demokracije" natanko zaradi dolge predvidljivosti, da bodo okoliščine glasovanj '22 nepredvidljive kot še nikoli (covid, vojna, doma pa politična bitka za vse ali nič), morala ta "tehnična služba" vseh volitev v državi letos teči še bolje kot najbolj natančna švicarska ura, ne pa da se po principu "bomo že" telovadi od "vsak glas šteje" do "sicer pa je 2018. v Moskvi volilo samo štirinajst Slovencev", in še pet pred dvanajsto maši postopkovne nedorečenosti, ki v normalnih volilnih sezonah niso bile odločilne, tukaj in zdaj pa bodo. Seveda nikdar ne pridejo volit vsi volivci, tudi brez covida kdo zboli, odpotuje ali nima dežnika na volilni dan, a malokdaj je čisto vsak glas v računih strank in v matematiki volivcev štel toliko kot v (po)koronsko utrujeni slovenski republiki, ki bo v letu trojih volitev neizbežno videla kar nekaj političnih odhodov.

In ne nazadnje so priprave na volitve tudi neverjetno naporna predstava volilne baze. Dva milijona dovčerajšnjih kavč epidemiologov je zdaj dva milijona kavč razlagalcev volilne pravice. Ker je tako, bi bilo dobro, da se spomnijo še, da v ustavi že dvajset let piše, da ima tukaj volivec odločilni vpliv na to, kdo bo ali ne bo sedel v poslanskih klopeh. Pa ga v resnici nima. Vsem obetom lepe nove prihodnosti navkljub ga bodo vse stranke 24. aprila pustile tudi žejnega. Tudi v 2022 nima moči veliko vplivati na to, kako se bo volilni rezultat personaliziral v 90 poslanskih sedežev. Ne more oddati prednostnega glasu konkretnemu kandidatu ali kandidatki, ker se staroselci v strankah bojijo izpada. Tudi to je razlog, da vsako volilno obdobje rodi nove in nove "en dva tri" osvobajajoče projekte.