Morda se res zdi, kot bi bilo avtomobil načrtovati in izdel(ov)ati mačji kašelj. Kar seveda ni. Resda se je v dobrem stoletju izdelave avtomobilov nabralo ogromno izkušenj in računalniške simulacije so fantastično skrajšale roke razvoja, vključno s tistimi za pasivno varnost. Toda še vedno je potrebna vojska strojnih inženirjev, ker je pač treba čisto vsak kos do zadnjega majhnega plastičnega zatiča za obloge vrat načrtovati in izdelati. Da o pripravi serijske proizvodnje sploh ne izgubljamo časa.
Da računalniške simulacije le pomagajo oziroma skrajšujejo roke načrtovanja, se proizvajalci dobro zavedajo. Čeprav se marketing zadnja leta loteva promocije (novega) avtomobila na čisto drugačen način, se še vedno tu in tam pojavi informacija, koliko milijonov kilometrov in kje so prevozili s prvimi prototipi nekega modela, da bi lahko potrdili njegovo ustreznost in zanesljivost.
Et voilá!* Avtomobil je tu, v salonu, lep kot slika, drag, a preveč privlačen, da ga ne bi kupili.
Zavedajoč se vsega tega, na nek majhen način tudi iz lastnih izkušenj, me marsikateri nov avtomobil postavi pred preizkušnjo. Včasih, a dosti bolj pogosto, kot bi si morda mislili, do tolikšne mere, da se resno vprašam: »Ali kdo od ljudi, ki stojijo za tem avtomobilom, od oblikovalcev in inženirjev do marketnigarjev v zadnji fazi, sploh sede in dnevno uporablja ta avtomobil?«
Skoraj večna tema so odlagalna mesta. Nek model oglašujejo kot rekorderja v odlagalnih mestih, njegov naslednik jih skorajda nima. Pa dobro, kakšen uporabnik prevladuje: tisti, ki v avtomobil prihaja s stvarmi v rokah, torej s ključi, telefonom, dokumenti, vrečko, torbo, čokolado, plastenko in podobno, ali dame in gospodje, ki pridejo samo s ključem – v žepu?
Zadnje čase se prepogosto pojavlja drug zadržek. Večina jih ima že kamero z zaslonom za pomoč pri vzvratni vožnji. Pozabimo kakovost slike (ta se je zadnja leta res drastično izboljšala), velikost zaslona (tudi prevelik ni nujen, včasih je celo moteč) in umazanost leče kamere ravno takrat, ko bi jo najbolj potrebovali. Problem je lahko tudi svetlost zaslona ponoči; že tako je v temi vidljivost slaba, očesna zaslonka se mora do konca odpreti, potem pa zaslon zasije v glavo kot žaromet. Upam si trditi, da za to ni opravičila.
*In izvoli!