Res praznik dela?

Je prvi maj res praznik dela ali le podaljšan vikend, v katerem si lahko tisti, ki ne dežurajo, s prostim dnevom več dodatno napolnijo akumulatorje za nove pomladno-poletne delovne napore?

Cigler Kralj, minister za delo v odhodu, v poslanici izpostavlja osemurni delovnik, a v sodobnem digitalnem delovnem okolju večina zaposlenih dela več in je online na zahtevo na voljo svojemu delodajalcu. Zakonodaja temu tempu še ne sledi in le malo držav je že uzakonilo pravico do odklopa od dela in naložilo delodajalcu, da ne komunicira z zaposlenimi zunaj delovnega časa, razen če so dežurni in za to delo tudi ustrezno ovrednoteni. Ob čemer zaposleni v zasebnem sektorju, ki so resnično obremenjeni tudi zunaj običajnega delovnega časa, lahko le sanjajo o dodatkih za pripravljenost, ki si jih izplačujejo ponekod v javnem sektorju, tudi v Mariboru.

Dela na črno, brez vsakršnih pravic zaposlenih, ki se morajo ob prihodu inšpektorjev poskriti v bližnjih grapah, za kar bi morali nositi levji delež odgovornosti tudi delodajalci, kljub visoki zaposlenosti še nismo izkoreninili. Še več, iznajdljivi "podjetniki" in preračunljivi delodajalci so iznašli agencijsko delo z bistveno nižjim naborom delavskih pravic, finančno razliko, ki pri tem nastane, pa si razdelijo z delodajalci. Digitalizacija in algoritmi so naplavili še hujšo plaftormno obliko dela, ob kateri so ljudje povsem brez pravic, brez pogodbe o zaposlitvi in kljub več kot osemurnemu "delovniku" komaj zaslužijo za preživetje, ob čemer ne morejo na bolniško in so v vsakem trenutku pogrešljivi ter zamenljivi. Zato je nujno, da nova vlada podpre evropsko direktivo, ki bi regulirala delo in predvsem pravice delavcev, ki delajo preko spletnih platform.

Ob letošnjem prazniku dela bi veljalo razmisliti tudi o tem, ali smo zagrabili priložnost, ki nam jo je ponudila kriza koronavirusa, ko smo se hitro prilagodili delu na daljavo oziroma na domu in opravili naloge enako, če ne celo nekoliko bolje, kot fizično na delovnem mestu. Tudi razmisleka o skrajšanem delovnem času še nismo opravili, četudi študije kažejo, da so zaposleni v štirih delovnih dneh namesto petih v tednu praviloma enako, če ne celo bolj produktivni. Klasično merjenje delovnega časa na minute in ure ter beleženje delovne prisotnosti na uri pri varnostniku sta že zdavnaj preživela. Gledanje pod prste in dihanje za ovratnik pa tudi.

Janševo vlado, ki se poslavlja, si bodo delavci in njihovi sindikalni predstavniki za vselej zapomnili tudi po neverjetni ignoranci in popolnem zanikanju socialnega dialoga. Ko so se s figo v žepu na začetku s sindikati še pogovarjali, so v parafiranje prinesli drugačno vsebino od izpogajane in dogovorjene. Tako so sindikate, ki pri tem niso želeli sodelovati, stisnili v kot in brez konsenza sprejemali vrsto zakonov, ki z njimi niso bili usklajeni. Po drugi strani pa so jih bila polna usta gospodarske rasti.

Nismo pa jih slišali, da bi se pohvalili s tem, kako bodo ob tej silni rasti tiste, ki jo ustvarjajo, bolj pošteno in pravično plačali. To, da so dvignili minimalne plače nad raven revščine, da so večini zaposlenih namenili drobtinice, ob čemer delodajalcev niso dodatno obremenili, in da so kar tekmovali, kdo si bo pripisal več zaslug za "podarjene" bonbone in bonbonjere, plačane z davkoplačevalskim denarjem, ni posebne hvale vredno. Kakor tudi ne, da moški zaslužimo povprečno 1979 evrov, ženske pa le 1896 evrov.

Živel 1. maj in socialni dialog, ki bo po oblikovanju nove vlade gotovo stekel. In upajmo, da nikoli več zamrl.