Subvencije za avtomobile: Prekletstvo različnosti

Povsem nestvarno bi bilo pričakovati, da bo drugače. Evropska unija (EU) ima jasno zastavljen cilj: do 2035., avtomobilskega leta D, narediti križ čez posel z novimi avtomobili, ki jih poganjajo motorji z notranjim zgorevanjem, pri čemer je glavna vloga v tej igri namenjena predvsem električnim baterijskim avtomobilom (EBA). Toda poti do njega so zelo raznolike. Države članice na tem področju druži malo, več ali preveč je razlik. In prav zaradi tega utegne biti preostalih trinajst let do leta D veliko krajših, kot bi si želeli najpomembnejši akterji te politične, okoljske in tehnološke veseloigre.

Pregled ukrepov, s katerimi hočejo države EU pospešiti prodajo elektrificiranih avtomobilov in med temi predvsem EBA, kaže široko pahljačo idej in zamisli. V ospredju so pričakovano nepovratne spodbude (subvencije), nekaj jih stavi na davčne ali fiskalne olajšave, vmes se najde tudi država, ki je to sploh ne zanima. Odločitev, da so subvencije najbolj učinkovit prijem, s katerim še vedno opazno neodločne in dvomljive kupce najlaže pripelješ v trgovine z električno avtomobilsko pločevino, je po svoje razumljiva. Problem je predvsem ta, da so električni avtomobili v primerjavi s klasiki, ki gredo na bencin, dizel ali plin, še vedno bistveno dražji. Povrh jih daje cela vrsta otroških bolezni, pa tudi "pogonsko gorivo" se je v zadnjih mesecih podražilo čez vsako mero. Z nepovratno subvencijo nagradiš tako tiste, ki so prepričani o okoljski primernosti "električarjev" in se tovrstno vozilo odločijo kljub višji ceni, kot one, ki jih premami predvsem subvencija. Nekatere države pri tem višino subvencije vežejo na ceno (vrednost) avtomobila, toda pod črto nagradiš tudi tiste, ki nagrade (subvencije) zaradi globine žepa ne potrebujejo oziroma je ne bi smeli dobiti. Eden slabih primerov takšne oziroma podobne vrste je slovenska subvencija: ni visoka (4500 evrov za EBA), toda ta ne sme preseči 20 odstotkov vrednosti avtomobila. Prav zaradi tega je kupci cenejših električnih avtomobilov v celoti niti ne morejo izkoristiti.

In vendar ta hip ni videti, da bi države oziroma EU imele pri roki ukrepe, ki bi jih bilo mogoče enakomerno in enakopravno uvesti pri vseh članicah. To je prekletstvo različnosti, podedovane z izhodiščnim položajem posameznih članic unije, pa ne le pri avtomobilih. To se odraža tudi pri ukrepih, s katerimi naj bi okoljsko prijazni avtomobili postali prevladujoči. Nekatere države, predvsem razvitejše oziroma bogatejše, spodbujajo celo prodajo avtomobilov z gorivnimi celicami, pa čeprav je ta hip na voljo le Toyotin mirai za "spodobnih" 50 ali 60 tisoč evrov. Na drugi so tiste, ki vse skupaj spremljajo nekako oddaljeno in nezainteresirano, brez novih idej in ukrepov, tudi Slovenija. Nestvarno bi bilo pričakovati, da bo drugače.