(UVODNIK) Golobova udobja in pasti

Čas povolilne evforije, podaljšan še s prazniki, govorimo o zmagovalcih parlamentarnih volitev 2022, se je nepreklicno končal včeraj. Sklenili so se tudi uvodni razmisleki tistih, ki so dobili manj podpore od pričakovanj. Nekaj pred deseto zjutraj so v državni zbor na uvodna pogajanja o novi vladi prihajali bodoči mandatar Robert Golob in, tako kaže, bodoči koalicijski partnerji iz SD in Levice. Da kani podreti Peterletov časovni rekord sestave ministrskega zbora in njegove potrditve v državni zbor, ki formalno pomeni prenos oblasti, je vodja Gibanja Svoboda napovedal že v volilni noči. A velja takoj poudariti, da bo za življenje in preživetje 15. slovenske vlade bistveno bolj pomembna kakovost kadrov, ki bodo prevzeli položaje, njihova verodostojnost/integriteta, strokovnost in predvsem (!) politična, operativna kompetenca. Ne gre le za ministre, temveč tudi za naslednje ravni v državnem aparatu, kjer se dejansko oblikujejo politike.

Zakaj sta kompetenci vladanja in vodenja tako pomembni? Prvič: obdobje, za katero je volilno telo tako množično podelilo mandat Golobu, bo izjemno zahtevno; veriga kriz z občasnimi prekinitvami, ki so poskrbele predvsem za gospodarski odboj, se s kovidom in novimi vojnami namreč podaljšuje v drugo polovico drugega desetletja. Četudi so Janševi vladajoči v kampanji oglaševali dobre ekonomske in tudi socialne kazalce, se utegne povolilna slika hitro zaostriti, začenši že minuli konec tedna, ko so cene energentov ob novi deregulaciji spet poletele. Če vlečemo vzporednice s preteklimi krizami, predvsem tisto, ki jo je 2008. povzročil padec banke Lehman, je dobra okoliščina, da je gospodarstvo bistveno manj zadolženo in banke zato v boljši kondiciji. A na drugi strani so močno poškodovane preskrbovalne verige, smo v novem napihovanju gradbenega in nepremičninskega balona, inflacijski pritiski, ki ne bodo hitro popustili, so lokalno in globalno dejstvo. In drugič: bodočo vladno posadko v državnem zboru čaka izkušena, izurjena in vseh političnih operacij, tudi mejnih, vešča opozicija s poraženim premierjem na čelu. V tem kontekstu nikakor ne bo nepomembno, ali bo bodoča koalicija, sploh Golobova stranka mnogih novih obrazov, tudi v državnem zboru ohranila dovolj politično močne ljudi. Dve stranki, na kateri je naslednji šef vlade tozadevno računal, sta izpadli. Politično zanimivo, po svoje spolzko vprašanje bo tudi, kako bo v vladajočo zgodbo potegnil nekdanja predsednico in predsednika vlade ter njuni LMŠ in SAB. Od LDS ostaja nerazrešeno vprašanje dolgoročnejše konsolidacije sredinskega političnega prostora.

Že zaradi 41 poslanskih mest ima Golob do nove vlade bistveno lažjo pot, sploh če jo umestimo v politično zgodovino, ko so bila razmerja velikokrat bistveno bolj zapletena. A videz je lahko v politiki hitro varljiv. Udobje volilne zmage lahko na prvi stopnici skazijo že javne licitacije imen za stolčke in prerivanja v "menzi pri koritu", ki bi razgalile temeljno nerazumevanje Kermaunerjevega trikotnika oblast-last-slast. Vsaka vlada, ki se je pogajala javno, prek medijev, si je v lasten obstoj vgradila močan eksplozivni potencial. Slabo bi bilo, da bi glede na visoka pričakovanja in s tem odgovornost vsebina potonila v kadrovske sence. Golob se je namreč zavezal tudi k oblikovanju novega družbenega dogovora - ne vemo še natančno, kaj to je/bo - in zavezništvu s civilno družbo. Za spremembe, za katere se je odločno zavzela večina volivcev, vemo, ni dovolj, da se na položajih le zamenjajo ljudje.