Zapisano v krvi

Groteskna politična saga je vse od odkritja, da dejanja (bivše) ministrice Aleksandre Pivec z veliko gotovostjo sodijo v polje korupcije in navzkrižja interesov, dobila toliko nadaljevanj in zapletov, da mora biti nekomu, ki ima v sebi zasidran občutek za moralo, vsaj malo nerodno. Pivčevi ni bilo. Ne gre pa je pretirano obsojati - delovala je natanko tako, kakor se je naučila od svojih "starejših" kolegov. Areno zapustiš šele v primeru​, ko te, karikiramo, obsodi kakšno sodišče OZN. Vrednote, ki so glede političnih umikov zapisane v kri politikov v razvitih demokracijah - da torej ob resnem sumu vrneš vse mandate in funkcije -, pač ne sodijo v domač kulturni prostor.

V Sloveniji se ne odstopa. Ali pa se nepreklicno odstopa, da se ne bi odstopilo. Ali pa se vozi vratolomen slalom, ko te ujamejo z rokami v škatli z zaščitno opremo. In vedno so vsega seveda krivi drugi. Medijski pobalini, žvižgači, strici iz ozadja (ki nikoli ne dobijo imena in priimka), zarotniki vseh vrst, med katerimi se včasih najde, spet karikiramo, kakšna tuja tajna služba. Natanko na ta način se je "branila" tudi Pivčeva, ki je našla stotine razlogov, zakaj so krivi vsi drugi, le ona, ki se je razdajala za blagor naroda in države, ne. Če ne bi bilo tragično, bi lahko zapisali, da je takšna obramba, ki je seveda nismo videli le pri Pivčevi, ljubka. Natrosiš žrtvovanje, vpleteš strice in si očiščen. Pa dodaš, da bo tvoj odhod "žalosten dan za slovensko demokracijo".

Realnost je seveda drugačna kot v njenem balon(čk)u. To je dan, na katerega je bilo treba čakati predolgo. Če bi veljali standardi razvitih demokracij, bi se poslovila konec julija, ob prvih razkritjih afere Kras, ne pa pod prisilo več kot dva meseca kasneje. Ko in če bo hotela, si lahko pogleda, kako, kdaj in zakaj odstopajo visoki funkcionarji v zahodnem delu Evrope. Politično življenje si je lahko podaljšala samo zato, ker živi v okolju poraznih etičnih standardov, kjer je v navadi, da politiki živijo odmaknjeni od volje volivcev, kjer ni pomembno, kaj se dogaja s tvojo stranko, tvojim članstvom, ampak je pomembno zgolj in samo osebno politično preživetje.

Morda se bo kdaj vrnila v novih barvah, modro-rumenih ali ljudskih, a to za njeno stranko niti ni več pomembno; zdaj se tam vse vrti okoli vprašanja, kako bo šel (po njeni krivdi) razcefrani Desus naprej. Z odigrano karto, starim predsednikom? Bo stranka pod novim vodstvom ostala v vladi? Kako dogodke v tej stranki, sploh pa v SMC, ocenjevati po današnjem nekoliko presenetljivem skupnem nastopu opozicijskega četverčka? Kako dolgo bo SMC še dovoljevala, da ji politiko in predsednika upravlja premier, kot je vidno v najnovejšem primeru združevanja regulatorjev? Kako se bo ta stranka, ki nosi vladno večino, opredelila do vse bolj očitnih teženj po razprodaji državnega premoženja in demontaži nadzornih ustanov?

Ampak saj je tudi za SMC jasno - za vse bodo krivi drugi.