Vinko Kernc
Pri tem se pojavi zanimiva ugotovitev; na eni strani se spomnimo zadnjih zim (oziroma točneje, temperatur in količine snega) in na podlagi tega odločno sklepamo o globalnem segrevanju, nihče pa noče razumeti, da zadnje tri zime predstavljajo manj kot kapljico v morju vseh zim, ki jim je bil priča človek od homo erectusa naprej in ki so znale biti tudi prekleto tople, zatorej je vrednost spomina treh zim pri sklepanju o globalnem segrevanju praktično ničvredna.
Na drugi strani se, kar je za življenje voznika slehernika krepko bolj pomembno, ne spomnimo več časa pred 12 meseci, se pravi tistega trenutka, ko na cesti nastopi zakonska zima, oziroma vsega, kar nam kot voznikom zakoni in predpisi, še bolj pa praksa nalagajo.
Pisanje zakonov ni lahka zadeva: prvič zato, ker je treba pri vsakem upoštevati številne možnosti, ki jih ne prinašajo zgolj teoretična izhodišča, pač pa tudi infrastruktura, tehnika v širokem pomenu besede in še kaj; drugič pa zato, ker je zakone treba spisati v zapletenem pravnem jeziku, ki ga tudi vsak pravnik ne razume. Zato potem pride do mnogih interpretacij istega zakona.
K sreči je zakon o zimski opremi dokaj jasen, a vseeno ga nekako ne razumemo najbolje. Če bi ga, ne bi 14. novembra drli k vulkanizerjem v strahu, da bomo plačali globo, če 15. ne bomo imeli na kolesih zimskih gum.
Zakon je v tem delu pameten: kot zimska oprema veljajo tudi verige v prtljažniku. Zimske gume namreč naredijo nekaj dobrega le v zimskih razmerah - ob temperaturi pod štirimi stopinjami Celzija in/ali snegu na cesti. Če ta pogoj ni zadoščen, so zimske gume na kolesih slabše od poletnih.
A ni težko razumeti: prehod na zimske gume 15. novembra pomeni, da smo se znebili neke velike skrbi. Ali je to strah pred tem, da nas sneg (po možnosti kje v hribih) ujame s poletnimi gumami in bomo obtičali ali celo opravljali mukotrpno delo natikanja verig, ali pred tem, da si bomo prislužili globo, vseeno. Je drugih vsakdanjih skrbi dovolj, da ne potrebujemo še te.
Vsak seveda zase najbolje ve.
