Bodo Kitajci res "pokvarili" letošnji božič?

Čeprav se morda zdi, da so zaprtja tovarn in omejevanje proizvodnje na Kitajskem - rast proizvodnje je najnižja po juliju 2020, rast trgovine pa najnižja po avgustu lani - priročen ukrep za dodatno zaostrovanje negotovih ekonomskih razmer na globalni ravni, so težave Kitajske verjetno bolj resnične. Od daleč je namreč dogajanje videti predvsem kot povračilni udarec Kitajske Zahodu zaradi večdesetletnega izkoriščanja. In razmah delta različice novega koronavirusa je le del teh težav.

V času, ko torej svet najbolj potrebuje rast, se ta v državi, ki je gonilo gospodarske rasti, upočasnjuje in banka Goldman Sachs je znižala napoved gospodarske rasti na Kitajskem za letos z 8,2 na 7,8 odstotka. A teh nekaj desetink je v resnici precej več, kot se zdi.

​Pomanjkanje surovin, pomanjkanje elektrike ...

Omejitve proizvodnje so zajele domala vse panoge, z njimi se soočajo pri proizvodnji tako železa kot tudi aluminija in cementa, rast cene električne energije naj bi v naslednjem koraku udarila po papirni industriji in steklu, težave so v pohištveni in kemijski industriji ... Nadaljevanje scenarija poznamo - dvig cen za številne dobrine na globalni ravni. Pomanjkanje čipov oziroma polpredvodnikov je kot vzporedna resničnost, a prav tako zelo realna težava, čeprav zdaj proizvodnja v veliko kitajskih tovarnah stoji zaradi pomanjkanja električne energije, zaradi pomanjkanja čipov pa tovarne drugod po svetu. "Na nek način gre za popoln vihar, saj je Kitajska po eni strani morala zmanjšati svoje logistične in proizvodne kapacitete v luči razmaha delta različice koronavirusa. Potem sta se zgodila še zaprtje Sueškega prekopa in velik manko blaga na ameriški strani," pravi Matevž Rašković, izredni profesor mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji in gostujoči profesor na Univerzi Dždžang na Kitajskem.

Kitajska se po njegovih besedah že dolgo spopada z velikimi okoljskimi izzivi. Sogovornik postreže tudi z mednarodno neodvisno raziskavo kakovosti kitajskega zraka, ki je pred nekaj leti pokazala, da je med kitajskim prebivalstvom v mestih le odstotek prebivalstva dihal zrak, ki po standardih Evropske unije zadošča minimalnim standardom zdravega življenja. "Na severu Kitajske se je na primer pričakovana življenjska doba v nekaterih večjih mestih v zadnjem desetletju začela celo zmanjševati, ne pa dvigati, predvsem zaradi slabe kakovosti zraka. Treba se je zavedati, da Kitajska razpolaga z manj kot 6 odstotki kopenske zemeljske površine, kjer mora nahraniti 18 odstotkov svetovnega prebivalstva. Naravne omejitve in omejenost naravnih virov so na Kitajskem res velike. Potem je tu še nagla urbanizacija. Kitajska je na primer med letoma 1996 in 2021 urbanizirala skoraj 500 milijonov ljudi, kar je približno toliko kot EU-27 in Velika Britanija skupaj," razlaga sogovornik.

​Vprašanji, ki načenjata stabilnost kitajske družbe

Tudi kitajski mediji so po besedah Raškovića recimo že leta 2017 objavili izsledke raziskave o kakovosti zraka v 28 kitajskih mestih, ki je pokazala, da kar 70 odstotkov podjetij na Kitajskem ne izpolnjuje okoljskih standardov in posledično ogroža zdravje ljudi. Ob tem pa zdaj z Daljnega vzhoda prihajajo vesti o zastrupitvah delavcev v tovarnah, kjer so zaradi varčevanja z energijo celo ugasnili prezračevanje. "Pod novo mantro kitajske oblasti, ki izpostavlja pomen tako imenovane skupnostne blaginje, se tako vsekakor skriva večja skrb za okolje in zdravje ljudi," pravi Matevž Rašković. "Gre za pomembni vprašanji, ki sta začeli načenjati stabilnost kitajske družbe."

V začetnem letu petletnega načrta (2021-2025), ki ga bo zaznamovala veliko višja stopnja regulacije gospodarstva in družbe s strani države, bo okolje vsekakor eno izmed prioritetnih področij, je prepričan poznavalec tamkajšnjega okolja. "Kot kaže, Kitajska prihaja v obdobje, ko bo gospodarstvo in družbo vodila nekakšna železna roka, zavita v žametno rokavico. Treba se je tudi zavedati, da so številna podjetja na Zahodu, medtem ko so na svojih strehah sadila zaplate zelene trave in prodajala 'zeleni marketing', istočasno proizvajala ali najemala proizvodne kapacitete na Kitajskem in drugod v regiji, kjer so bili okoljevarstveni pa tudi delovni standardi zelo ohlapni," je slikovit sogovornik in spomni tudi, da je Kitajska že pred nekaj leti nehala uvažati odpadno plastiko z zahodnih trgov, na primer iz Avstralije in z Nove Zelandije, kar je dejansko spodbudilo pravo manijo recikliranja na teh in drugih trgih. Rašković je prepričan: "S tem ukrepom je naredila več dobrega kot na primer marsikatere lokalne vlade v omenjenih državah."

​Raje manjša, a bolj kakovostna gospodarska rast

Treba se je tudi zavedati, da kitajski energetski model že nekaj časa ni vzdržen, saj je Kitajska energetsko zelo odvisna od uvoza energentov, na primer premoga iz Avstralije, zemeljskega plina iz Rusije in nafte iz zalivskih držav. "Zato ne preseneča, da Kitajska načrtuje izgradnjo več kot sto jedrskih elektrarn v prihodnjih desetletjih in že danes postaja eno največjih tržišč za obnovljive vire energije, predvsem vetrno energijo," pravi sogovornik in meni še, da nižja stopnja bolj kakovostne gospodarske rasti ni dobra samo za Kitajsko, ampak je tudi v dolgoročnem interesu preostalega sveta. "V prihodnje raje vidim Kitajsko, ki raste 5-odstotno letno kot 15-odstotno letno."

Prisilno ustavljanje tovarn pa vpliva tudi na že tako ranljive oskrbovalne verige, a razlogov za to je spet več. Oziroma, kot pravi Matevž Rašković, "kar se tiče cen transporta, predvsem ladijskega kontejnerskega transporta, gre za nekoliko bolj kompleksen problem, ki ga ne moremo zreducirati zgolj na morebitno kitajsko žuganje Zahodu". Čeprav dodaja, da tudi slednjega Kitajski morda celo ne bi šlo povsem zameriti, saj da se Kitajska počuti preganjano in napadeno s strani zahodnih družb na različnih področjih, od zunanje trgovine do varnostnih vprašanj in pandemije covida-19.

Sta pa svoj košček v ta mozaik poblaznelih cen kontejnerskih transportov, ki so v povprečju štirikrat višje kot pred koronakrizo, v posameznih primerih pa tudi osem- do desetkrat višje, dodala tudi marčevsko zaprtje Sueškega prekopa in velik manko blaga na ameriški strani. "Številna svetovna mednarodna kontejnerska podjetja so v želji zapolniti vrzel na ameriškem trgu preusmerila svoje dobave na ameriški trg, kar ima logistične posledice z vidika dobav iz Kitajske in v njo," pravi Matevž Rašković.

Najbrž je v tej zgodbi tudi nekaj simbolike, a kot vedno Zahod rad postavlja sebe v središče in iz pretežno notranjepolitičnega vprašanja plete zunanjepolitično zgodbo. Kitajska je ta trenutek bolj usmerjena sama vase, kot da bi se ukvarjala z globalnim Zahodom.

​Potrošniška sprevrženost sodobne zahodne družbe

Potem ko se v medijih, predvsem na Zahodu, v zadnjem času pogosto omenja črni scenarij pokvarjenega božiča, Rašković takšno primerjavo ocenjuje za "perverzno absurdno". "Svet želi kritizirati Kitajsko, a jo istočasno še vseeno tudi uporabljati za tovarno sveta in odlagališče nezaželenih odpadkov. Vse to kaže na potrošniško sprevrženost sodobne zahodne družbe, ki si ne zna več predstavljati božiča, ki je praznik le določene skupine svetovne družbe, brez poceni materialnih dobrin," pravi. "Mogoče pa je čas, da zahodne družbe tudi v tem oziru postanejo bolj inovativne in samozadostne." Kar se na nek način že dogaja, saj medtem podjetja že preusmerjajo tudi svoje dolge globalne dobavne verige bližje dejanskim trgom, kjer je povpraševanje (strokovnjaki ta proces imenujejo "nearshoring").

Sogovornik še meni, da bo manjša izvozno-uvozna odvisnost od Kitajske in dolgih globalnih verig vrednosti dobra za celoten svet, "čeprav se ta trenutek tako mogoče še ne zdi. V prihodnje bomo delovali v drugačnem sistemu globalizacije, kjer bodo imeli večjo vlogo regionalne povezave in regionalni trgi. Na primer, če je bila vzhodna Azija v 90. letih preteklega stoletja odvisna od tujih trgov, je danes veliko bolj samozadostna." Treba pa se je tudi zavedati, da je v Aziji že danes 60 odstotkov svetovnega prebivalstva in da novonastajajoči srednji razred v Aziji že danes pomeni glavni ekonomski motor svetovne trgovine. "Veliko bolj smiselno bi tako bilo iskati skupne točke in si ne zapirati vrat z nespretno diplomacijo ali pa razgreto geopolitično retoriko, ki ne koristi nikomur razen populistični politiki, ki je na Zahodu v razcvetu," še razmišlja Matevž Rašković.