(INTERVJU) Dr. Emil Erjavec: "Slovenija se siromaši in zaostaja v razvoju."

Izražate upanje v generacijo milenijcev, ki ima poseben odnos do hrane. Na drugi strani imamo množico vseh generacij, ki obiskuje diskontne trgovine in išče nizke cene. Kako združiti ta dva svetova? 

"Raziskave kažejo, da imajo milenijci dejansko drugačen odnos do hrane, okolja in ljudi. A tudi sami so navznoter razslojeni. Danes imamo tako v Evropi izjemno ambiciozne aktivistične predstavnike mladih kmetov, ti so v ospredju kmetskih demonstracij. Na drugi strani so mladi tudi ključna ost dela družbe, ki opozarja na posledice podnebnih sprememb in si prizadeva za spremembe prehranskih navad. Brez dialoga med tema skupinama bo stanje v kmetijstvu in družbi vedno bolj konfliktno. Imajo pa oboji težavo glede dialoga, so generacija zaslonov in so zelo ozko družbeno usmerjeni.

Glede konzumacije hrane, pri kateri je edini kriterij cena, pa je treba jasno povedati, da se Slovenija siromaši in ekonomsko zaostaja v razvoju. Pri nas socialne razlike sicer še vedno niso tako velike kot v nekaterih drugih državah, se pa povečujejo. Dejansko se nam srednji sloj zmanjšuje, kar seveda pomeni, da je cena za večino prebivalstva pomemben dejavnik. Smo pa kot narod zelo nerazgledani, malo vemo in v družbi prevladuje veliko stereotipov. Preko raznih vplivnežev in ideologije, ki jo prinašajo socialna omrežja, pa se skrije še tisto znanje, ki obstaja v družbi in ga niti ni tako malo. Gre za nek kaos vrednot in vedenja, ki diktira tudi prehranske navade."  

V družbi so prisotne tudi predstave o domnevno neizobraženih kmetih, ki ne kmetujejo v skladu z okoljevarstvenimi normami. Po drugi strani tudi v slovensko kmetijstvo prihajajo sodobne metode, vključno s tako imenovanim preciznim kmetijstvom, s katerim se manjša uporaba gnojil. So torej kmetje danes glede pridelave sposobni iti v korak s časom? 

"V povprečju niso, kar kažejo vsi podatki. Hkrati se najbolj napredne rešitve slovenskega kmetijstva ne uvajajo v prakso preko raziskovalnih institucij in fakultet, temveč direktno na kmetijah, kjer to znanje kupijo na trgu. Teh nekaj deset kmetij je izjemno vzorno urejenih in tam gre razvoj izjemno hitro. A ta tehnološko naprednejši del slovenskega kmetijstva je na drugi strani na nek način vzel družbo za talca, saj mora biti ves subvencijski sistem tako prilagojen, da so sredstva usmerjena k njim. Dejansko so ti kmetje tako močni, da cel sistem odločanja temelji na njihovi dejavnosti. A marsikdo še ni dojel, da model kmetovanja, ki je nastal ob koncu 19. stoletja in je bil prevladujoč še do deset let nazaj, enostavno ni več družbeno sprejemljiv, predvsem z vidika njegovega vpliva na okolje.  

Napredna stroka v zahodni Evropi in deloma tudi v ZDA je to že dojela ter išče nove rešitve. Na nekaterih področjih, kot je tudi precizno kmetovanje, ki ste ga omenili, se zadeve že premikajo. Pri tem me manj skrbijo tla in vode, saj se bo glede tega kmetijstvo prilagodilo brez prevelikih stroškov, celotno evropsko kmetijstvo pa ima veliko težavo z odzivom na biodiverzitetno krizo, na pospešeno izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. Pa tudi z odzivom na podnebno krizo. Potem je tu še dobrobit živali, ki jih danes dojemajo popolnoma drugače, kot so jih še pred desetimi leti, kaj šele pred stotimi leti."

Veliki izzivi torej tudi za prihodnje mlade kmetovalce ...

"Vse to je privedlo do velike zmede in pritiska. Študentje, od katerih večina prihaja s kmetij, mi razlagajo, da to dojemajo kot resen napad nase in zaradi tega psihološkega učinka razmišljajo, ali bi sploh šli v kmetovanje. Pri tem ne vedo, kako bi se prilagodili novim družbenim zahtevam, ki pa se pogosto odražajo kot pritisk agresivnih skupin okoljevarstvenikov. A ti so zgolj ost dejanskih problemov, ki so večinoma znanstveno dokazani. In kaj je v takšnih okoliščinah naredila Slovenija? Ker ni izpolnila naravovarstvenih ciljev, je kmetom enostavno prepovedala kmetovati na določenih površinah. To je bila absurdna rešitev in neinteligentna poteza z vidika upravljanja države. Zato se je zgodila ulica, rešili pa nismo ničesar. S kmeti je treba vzpostaviti dialog in jih pripraviti na prilagoditve."  

Občutek napadenosti imajo kmetje tudi v primeru novele zakona o zaščiti živali. Predlagateljem morda res ni mogoče očitati izvirno slabih namenov, a predlagane rešitve bi lahko, predvsem glede tako imenovanih kvalificiranih prijaviteljev, privedle do napetosti na terenu.  

"V tem primeru so aktivisti - zaščitniki živali, ti imajo sicer zelo pozitiven emocionalen odnos do tega vprašanja, ki pa ne temelji vedno na dejstvih -, prevzeli vlogo javnih institucij in šli s predlogi predaleč. Pri tem veterinarska in živinorejska stroka nista bili upoštevani, čeprav sta tudi ti del problema, saj bi lahko bili naprednejši in šli korak pred družbo ter narekovali tempo. Spet se je zgodil neke vrste državni udar, s katerim je aktivizem stopil v zakonodajo. Tako je nekdo, ki ne pozna delovanja družbe in države ter ne ve, kako je treba delati s kmeti, v bistvu razsul dobre namene s tem, ko je to dopustil. Rezultat tega bo, da kmetje ne bodo verjeli, da je treba na področju zaščite živali karkoli spremeniti, saj je po njihovem tako ali tako vse v redu, aktivisti bodo postali še bolj radikalni, država pa si bo spet oprala roke. A kriva je ravno država, saj so se v tem postopku negirale pristojne institucije, prišlo je tudi do preskoka z ravni kroga predsednika vlade v stroko, kar je moment, ki diši po avtokratizmu in populizmu, za kakršnega smo upali, da ga v Sloveniji nikoli ne bo."  

Ena osrednjih težav slovenskih kmetov je pridobivanje kmetijskih zemljišč. S tem je povezan tudi aktualen primer KG Lendava in 2000 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki jih ta družba obdeluje. Za to zemljo si prizadevajo tudi kmetje, medtem ko stroka meni, da zakroženih zemljiških kompleksov ni smiselno razbijati.  

"Gre za politično-ekonomski problem. Ekonomija obsega je pri tem jasna. Za kmetijska zemljišča bi morali imeti čiste razpise in normalne najemnine, ki bi si jih lahko privoščili ekonomsko najučinkovitejši kmetovalci. Tako bi tudi država pobrala več denarja. Prijava na razpis mora biti seveda omogočena tudi kmetom, a ne na račun razbijanja podjetij oziroma učinkovite pridelave hrane. Razumem kmete, da je dostop do zemlje njihov največji problem, vendar se zemlja deli takrat, ko reveži nimajo resursov za življenje. Ti, ki zdaj hočejo zemljo, pa so že sorazmerno razviti. Tudi če bi vso omenjeno zemljo razdelili, je vprašanje, koliko novih kmetij bi s tem naredili. Bistvenih težav s tem ne bomo rešili. V Sloveniji imamo pač malo obdelovalne zemlje, pa še ta je zgolj na nekaj lokacijah v severovzhodni Sloveniji in okolicah Ljubljane ter Krškega, veliko več od tega pa je ni. Nadaljnje drobljenje zemlje pa ni smiselno - da bi zdaj vsak dobil dva ali tri hektarje, je popolna neumnost." 

Pravijo, da bi bilo lahko za manjše kmete dovolj že 20 hektarjev. 

"Čez pet let pa bodo rekli, da bi imeli še 20 hektarjev. Večina slovenskih kmetij je premajhnih za konvencionalno kmetovanje po evropskih kriterijih. Obstajajo sicer majhne kmetije, ki tudi s sedmimi hektarji živijo napredno, a te do tega pridejo z ekološko pridelavo in lokalno oskrbo ter posledično z višjo dodano vrednostjo. Tako lahko z bistveno manj zemlje ustvarijo podobne dohodke kot veliki. V slovenskem kmetijstvu je težava v vmesni strukturi, ki izginja in nima nobene perspektive. To so kmetje, ki kmetujejo na tradicionalen način s premalo resursi - in tem ne bomo pomagali, če jim damo še 20 hektarjev. Osredotočiti bi se morali torej na omenjena modela, ki sta perspektivna. Ko se bosta ta koncepta zbližala, bomo lahko govorili o skladni kmetijski politiki. Tudi moje priporočilo skladu kmetijskih zemljišč je bilo, da naj ocenjujejo, ali najemnik, ki dobi v roke te redke resurse, izpolnjuje potrebne cilje. Ta mora torej zaposlovati dovolj ljudi, biti okoljsko vzdržen in ekonomsko učinkovit ter v dejavnost vpeljevati nove tehnologije. V nasprotnem primeru je zemljo zelo racionalno dati v upravljanje večjim kmetijam. A hkrati je treba skrbeti tudi za vitalnost podeželja, če bi recimo z razdelitvijo zemlje manjšim kmetom omogočili poseljenost določene vasi. Zato je pri delitvi zemlje potrebna res zelo široka presoja, kar pa nikomur ni všeč. A če tega ne bomo rešili, bo prej ali slej prišla populistična vlada, ki bo zemljo preprosto nekomu vzela."  

Na vsa odprta vprašanja v panogi pa gotovo ni pozitivno vplivalo dolgotrajno iskanje kmetijskega ministra. Potem ko je bilo sprva predvideno, da naj bi to postal bivši vojak, je naposled ministrica postala nekdanja poslanka. A v stroki več ni interesa za to funkcijo, saj ste bili tudi strokovnjaki verjetno povabljeni k sodelovanju.  

"Seveda smo bili, a kmetijstvo je specifična zgodba. Večina dosedanjih ministrov je izhajala iz kmetijsko-veterinarskega bazena, ki pa se je izpraznil. V Sloveniji žal nismo razvili sloja kmetijskih politikov - in ti so danes zelo redki. V državah, kot so Francija, Avstrija in Nizozemska, ta resor vodijo ključni politiki, ki so kasneje med kandidati za predsednike vlad, pri nas pa to še zmeraj velja za manj pomembno področje. V času po osamosvojitvi je bilo drugače. Iti v odbor za kmetijstvo v začetku devetdesetih let je bilo tudi z intelektualnega vidika zelo zahtevno. Tam so takrat sedeli Ivan Oman, Franc Zagožen, Geza Džuban, agronomi in kmetje, ki vedo, kaj govorijo. Razprave so bile strateške in politične, a tudi strokovne. Danes v odboru za kmetijstvo praktično več ni strokovnih razprav o kmetijski politiki. Tam se zdaj prepletajo različni strankarski in kmetijski interesi, o njih pa razpravljajo ljudje, ki za to niso usposobljeni. Irena Šinko je bila verjetno zadnji primer ministrice, ki je bila strokovno usposobljena in je imela tudi neke menedžerske kapacitete. Ni pa bila pripravljena populizma, ki je prihajal od zunaj, spustiti v stroko, s čimer jo je zaščitila, zato pa je morala tudi oditi. A menim, da se bo vladajoči politiki še kolcalo po njej." 

Ob lanski žetvi v Sloveniji je bilo veliko pripomb domačih kmetov, ki so opozarjali, da jim uvoz ukrajinskega žita niža odkupno ceno. Bi morala tudi Slovenija glede tega ravnati bolj protekcionistično - tako kot Madžarska, Poljska ali Slovaška?  

"Pri tovrstnih ukrepih gre za populizem, saj ni na voljo mehanizma, s katerim bi lahko to preprečili. Je pa pri tem zatajila Evropska komisija, ko je ta transport dopustila v imenu zagotavljanja hrane državam v razvoju, pri tem pa so se pošiljke seveda prodajale že na poti. Pa ne gre samo za žita, temveč tudi za oljnice, olja, perutninsko meso in sladkor. Zaradi tega se lahko celo zgodi, da bo onemogočen vstop Ukrajine v EU - ne glede na vse politične debate. Današnja ureditev kmetijstva v EU namreč ne omogoča, da bi proizvajalec takšnega kova in s takšno stroškovno učinkovitostjo, kot jo dosega Ukrajina, vstopil v EU. Tudi to je danes tema na protestih kmetov po vsej Evropi."