(INTERVJU) Petra Škarja: V umetniškem svetu govoriti o denarju in zaslužku je za mnoge bogokletno

Začniva na začetku. Zakaj bi podjetnik, ki recimo ni Jure Knez ali Franc Jager, torej nekdo, ki ima za sabo že bogato in prepoznavno podjetniško kariero, sploh napisal knjigo? Pravite, da zagotovo ne sme biti cilj, da bi z njo zaslužil, ker to na slovenskem trgu ni mogoče. 

"Kolikor je podjetnikov, toliko je tudi bolj ali manj različnih vzgibov. Vsak mora pri sebi določiti, kaj je namen njegove knjige.  

Najpogosteje ob tem vprašanju pri podjetnikih slišim: da se ne pozabi. Neki izjemno uspešen podjetnik mi je rekel, da je za njim ogromno neprespanih noči in stresa ter da  ga boli misel, da bo z naslednjo generacijo vse to utonilo v pozabo. Pomembno je poznati korenine, temelje, na katerih stojiš. Z rastjo podjetja marsikdo hitro pozabi na ta del in premnogokrat se prepojijo z razsipnostjo. Vredno se je spomniti začetkov, kaj vse je bilo treba storiti, da so, kjer so, in s tem znova ojačati začetne vrednote. 

Kak drugi podjetnik želi s knjigo razširiti svojo prepoznavnost in prepoznavnost podjetja. Tretji želijo na tak način širiti znanje in življenjska spoznanja. Četrti bi radi s svojo zgodbo trnove poti krepili spoštovanje do tega poklica in splošen pogled na podjetništvo Slovenije. Razvoj podjetnega duha je izjemno pomemben za gospodarstvo, moč države in dobrobit posameznika. Slovenija potrebuje krepitev podjetnosti in sprejemanje uspeha ter odličnosti. Zato moramo te zgodbe pripeljati do ljudi. 

In na koncu, če si dovolimo malo egoizma, se lahko iz praks, ki so opisane v knjigah, sami učimo podjetništva. Živimo v mladi državi, ki na tem področju še nima veliko izkušenj, poglejmo samo na primer področje prenosa lastništva podjetij ali fundacije kot del lastniške strukture, zato je izkušnje in uspešne prakse vredno deliti. Knjiga je za take vsebine odličen format.  

Vse to so legitimni razlogi za pisanje knjige."

Založba 5ka podpira avtorje z močno zgodbo. So vse zamisli vredne izdaje knjige ali kdaj pri ljudeh, ki se obrnejo na vas, prepoznate, da koncept še ni zrel? 

"Večkrat moram sama sebe opomniti, da kdo sem jaz, da bi lahko sodila, ali je koncept nekoga primeren za knjigo ali ne. Lahko le podprem, če v zgodbi vidim vrednost in potencial, ali se opravičim, da pri tej zgodbi žal ne bom zmogla dovolj pomagati. 

Naša založba ima srečo, da do nas pridejo ljudje, ki že imajo trdno odločitev, da bodo napisali knjigo. Velikokrat se pa z ljudmi pogovorim, kaj je resnično njihov iskreni namen, zakaj bi napisali knjigo. To se mi zdi ključno.  

Založništvo v Sloveniji že po analizi trga in preprostem matematičnem izračunu kaže, da je izdati knjigo zaradi visokega zaslužka precej nesmiselno. Če nanizam samo nekaj številk: v Sloveniji letno izide približno šest tisoč knjig. Povprečna prodaja knjige je 350 izvodov. Včasih me vprašajo, ali ta številka pomeni mesečno ali letno prodajo. Ne eno, ne drugo, to je povprečna prodaja v celotnem življenju knjige. Slovenci smo v Evropi prvi po številu izdanih knjig na prebivalca, glede števila kupljenih in prebranih knjig pa smo uvrščeni precej nižje. Slovenija ima čudovito razvejan sistem javnih knjižnic, kar je odlično in kar podpiram, ampak hkrati se prijatelji zato hecajo, da prodajamo izdelek, ki ga nihče ne potrebuje za preživetje in ki ga na vsakem koraku lahko prejme brezplačno. Zato je prodaja knjig veliko tveganje in ni zagotovila, da bo sploh povrnjena finančna investicija v izdajo. O zaslužkih se govori le pri približno 20 odstotkih izdanih knjig.

Kadar je avtorjev namen pisanja knjige v smislu 'od tega želim finančno udobno živeti', razložim realno stanje in avtorju prihranim pretirano razočaranje. Vedno pa tudi dodam, da obstajajo knjige, ki so se prodale v deset in več tisoč izvodih. Da se, so pa ti primeri zelo redki.  

Torej je treba najti drug namen, in če je ta namen močen, je knjigo vredno izdati. Pri naši založbi je izšlo kar nekaj knjig, ki so natisnjene zgolj v 50 izvodih in razdeljene med družinske člane. Ampak tisti družini je ta knjiga prava dragocenost, ki je prinesla jok ganjenosti, hvaležnost življenju, dediščino družini." 

Ko je jasno vzpostavljen namen za pisanje knjige, kaj je drugi korak? 

"Nato se ukvarjamo s tem, kako bo zgodba zapisana. Nekateri knjigo napišejo sami, drugi prepustijo, da zgodbo zapiše nekdo zanje. Mene kot pisateljico že prepoznavajo po tem, da pišem knjige za druge, predvsem za podjetnike. Tega se lažje lotevam, ker mi je podjetniški svet dokaj poznan.  

Tretji korak pa je odločitev, kako bo knjiga izdana. V Sloveniji sta v grobem na voljo dve možnosti: izdaja v založbi ali samozaložbi. Tretja možnost je naša Založba 5ka, ki je nekakšen hibrid, srednja pot med klasično založbo in samozaložbo. Klasična založba za večino stvari poskrbi sama: izda, financira in prodaja knjigo, avtorju pripada približno 8 odstotkov od prodane knjige. Pri samozaložništvu je avtor za vse to sam. Pri naši založbi smo skupaj v dobrem in slabem, kar pomeni, da si na polovico razdelimo investiranje, delo in na koncu izgubo ali dobiček. 

Velikokrat me vprašajo, kateri način je najboljši. Ni boljšega ali slabšega načina, so le različni, vsak nosi določene prednosti in slabosti. Torej je povsem od posameznika odvisno, kateri od teh načinov mu bolj ustreza. Glede na izbrani način pa so nadaljnji koraki do izdane knjige različni." 

Zamislimo si podjetnika, ki bo knjigo izdal v samozaložbi. Katere so najpogostejše pasti ali napake, v katere se pri tem ujame? 

"Podjetniki se na splošno zavedajo svojih močnih plati. Pri knjigi je to vsebina. Peter Drucker ima znan citat: 'Do what you do best and outsource the rest.' (Počni, kar znaš najbolje, ostalo pa prepusti drugim, op. a.). Za ostale korake izdajanja knjige bodo najeli ljudi ali družbe, ki se bodo s tem ukvarjale. Ne poznam uspešnega podjetnika, ki bi sedel doma in sam pakiral svoje knjige. Verjetno se kdo najde, a zagotovo so zelo redki.  

Na splošno pa pri samozaložnikih opažam največ pomanjkljivosti v veščini prodaje in v nepoznavanju pravnega vidika izdajanja knjig. Na seminarjih o izdajanju knjige, ki jih organiziramo, sem velikokrat presenečena, kako mimobežna se ljudem zdi izdaja knjige. Natisneš dokument ​v Wordu, daš to na police in s tem služiš. Presenečeni so, ko omenim odprtje pravne podlage, zahtevana pravna določila, davčni vidik, vodenje zalog, nujne e-račune, zakon o enotni ceni knjige, zakon o obveznih izvodih ... Številni podcenijo zahtevnost trženja in poslovanja po izdani knjigi.

Vendar tega ne zaznam pri podjetnikih. Oni se še predobro zavedajo, kaj pomeni prodajati neki produkt in voditi - četudi majhno - podjetje." 

Pravite, da je tisto, kar ostaja in se prodaja, dobra zgodba. Ko se lotite pisanja knjige o podjetniku, koliko osebne zgodbe vključite v pisanje o poslovni plati?  

"Če me poslovnež kontaktira v želji, da zanj spišem knjigo, najprej povem svoje močne in šibke plati. Zdi se mi prav, da ob realnem samovrednotenju ne sprejem del, kjer se ne počutim dovolj močne. Na primer zapisati znanje v obliki priročnika. Za tak način pisanja obstajajo mnogo boljši pisatelji.  

Moja močna plat so zgodbe in vnašanje čustev v opise. Zato sprejmem tista dela, pri katerih se dogovorimo za pisanje v obliki zgodbe. Na splošno sem izjemna ljubiteljica zgodb, ker si tako zapisano mnogo bolje zapomnimo, začutimo in se na to spomnimo, ko se sami znajdemo v podobni situaciji. 

Seveda je neizogibno, da se v zapisani knjigi začuti tudi del mene. Zato je pomembno, da se ujamemo v vrednotah in pogledu na svet, še preden zapišem prvi stavek. Zagotovo mu mora biti všečen tudi moj stil pisanja. Drugače kot to ne znam. Poleg tega mi mora biti njegovo področje delovanja vsaj malo poznano, da bom lahko razumela, o čem mi govori, in še pomembneje, da bom vedela, kaj ga vprašati.  

Če smo realni, v našem okolju niso najbolj prodajane knjige podjetniške zgodbe. Če bi želela le najbolj prodajane, bi pisala kriminalke ali erotične romane. A jih ne znam. Zato ostajam v podjetništvu, ki me na eni strani izjemno zanima, na drugi pa ga sama izkušam že od 19. leta starosti." 

Ko je knjiga napisana, je le ena izmed mnogih, treba jo je znati prodati. Čestitke, všečki in dobre želje ne pomenijo nič, treba je najti kupce. Tudi to je danes, sploh v samozaložbi, v veliki meri domena tistega, ki napiše. Kako prodreti na trg, postati viden? 

"Za mnoge je v umetniškem svetu bogokletno govoriti o denarju in zaslužkih. Toda že sam obstoj založbe ni nič drugačen kot obstoj drugih podjetij – za delovanje potrebuješ prihodke, ki morajo biti nujno večji od odhodkov. Preprosto. Brez denarja ne moremo obstajati in izdajati knjig. Pri naši založbi dobiček ni glavno merilo, ni niti med tremi najpomembnejšimi kazalniki. Pa vendar je to podjetništvo - denar je kot dih, pride in gre, med to potjo pa omogoča delovanje organizma, ki lahko ustvari mnogo lepega.  

Marsikateri avtor reče, da mu ni do denarja, rad bi le, da je knjiga izdana. Pa vendar še nisem srečala avtorja, ki bi rekel: 'Vseeno mi je, ali moje zapise bere tisoče ljudi ali nihče.' Knjigo lahko pišemo več let, vanjo vložimo veliko energije, znanja ... Ja, vsak avtor si želi, da njegovo knjigo ljudje tudi berejo. Takrat se torej vprašamo, kaj narediti, da bo moja zgodba prišla do bralcev.  

Ni druge poti, kot da govoriš o svoji zgodbi. Načini so različni: preko interneta, preko klasičnih medijev, preko fizičnih predstavitev, z direktno prodajo, s kreativno promocijo ... Nisem še našla knjige, ki bi z ničelno promocijo postala knjižna uspešnica. Seveda je kvaliteta knjige osnova, ampak če želiš, da pride do ljudi, je vredno usvojiti veščine promocije, javnega nastopanja, prodaje ... Predvsem pa se ne bati promocije in prodaje. Slovenci smo še vedno prepogosto negativno naravnani do prodaje, ki pa je nujen del procesa do uspeha neke knjige." 

Podpisali ste se pod zgodbe več uspešnih podjetnikov, recimo pod knjigo Akrobati o dr. Juretu Knezu, Halcom Matjaža Čadeža, zapisali ste zgodbo Franca Jagra ... Kako je potekalo sodelovanje z njimi? 

"To je bilo nekaj najboljših izkušenj v mojem življenju, v katerem mi podjetništvo predstavlja, bog si ga vedi, zakaj, izjemno zanimanje. Od pol leta do enega leta smo se z vsakim od njih intenzivno srečevali in pogovarjali. Pri tem je bistveno, da je tisti, ki pripoveduje zgodbo, v okolju, ki mu je prijetno, kjer se lahko razgovori. Z Juretom Knezom sva se pogovarjala v hribih, s Francem Jagrom v centrih Jager po Sloveniji in v Braziliji, kjer imata z ženo počitniško posestvo, Matjaž Čadež pa se recimo najbolje počuti v domačem okolju. Opravimo ure in ure pogovorov, ki jih snemam ali si jih zapisujem. Po navadi traja več mesecev, preden pridemo do prave vsebine, da se sogovornik zares razgovori. Iz zapisov in posnetkov počasi spišem knjigo, nato sledi še približno pol leta urejanja. Ni nam še uspelo, da bi knjigo izdali prej kot v letu in pol, najdlje pa je trajalo štiri leta od prvega srečanja.

Včasih opazujem hvaležnost ljudi, ki dobijo pol ure časa za pogovore in nasvete takih izjemnih podjetnikov. Ob tem neštetokrat pomislim - kakšno neskončno srečo imam v tem svojem življenju, da so mi bile dane ure in ure pogovorov z ljudmi, ki jih neskončno cenim in občudujem. Ni knjige, ki bi mi lahko dala toliko znanja, ne seminarjev, ki bi me toliko naučili, kaj šele okolij, v katerih bi lahko vsrkavala tako izjemne načine razmišljanja, delovanja, ustvarjanja. Mislim, da je to največji blagoslov mojega dela.  

Če bi si lahko izbrala katerokoli službo na tem svetu - bi pisala knjige o izjemnih slovenskih podjetnikih pravih vrednot."