Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), je tudi sam kmet, zato dobro razume trenutne razmere. Za prehransko draginjo in izzive, s katerimi se srečuje slovensko kmetijstvo, ponuja številne sistemske rešitve in ukrepe.
Dogajanje zadnjih dveh let, od pandemije, vojne v Ukrajini pa vse do ekstremnih vremenskih razmer, nas opozarja, kako zelo pomembna je samooskrba države, ki daje prebivalcem določen občutek varnosti in stabilnosti. Slovenija ima dobre pogoje in na področju mleka smo celo 130-odstotno samooskrbni, še vedno pa imamo primanjkljaj denimo pri pšenici, krompirju, zelenjavi in sadju. Kako bi lahko še izboljšali samooskrbo pri nas?
"Za kmeta je najbolj pomembna stabilnost, tudi stabilna cena. Na žalost ugotavljamo, da imamo pri vseh izdelkih podpovprečne skupne cene. Rešitev bi bil pameten in pošten dogovor v verigi, da kmetje dobijo pošteno ceno za svoje delo. Poleg nizke cene je problem še neorganiziranost verige. Kmetje bi se že organizirali, a naš mali trg zamaje vsak tovornjak, ki iz tujine pripelje živila z nizko ceno. Kajti če je cilj nekoga, da prodre v naše trgovske verige, bo na začetku ponudil bolj ugodne cene."
Kakšna je danes odkupna cena slovenskih pridelkov? Je še nizka?
"Imamo ene najnižjih odkupnih cen naših pridelkov. Vzemimo za primer mleko. Če primerjamo slovensko in evropsko povprečno odkupno ceno, je izguba velika. V desetih letih se je število slovenskih kmetij, ki še prodajajo mleko, zmanjšalo z 8000 na 5000. Tako smo izgubili 180 milijonov oziroma 18 milijonov evrov na leto - in to samo pri mleku. Ne govorim o nizozemski ceni, temveč o povprečni evropski odkupni ceni, ki je malo višja od naše."
Ali imajo slovenski kmetje pokrite stroške pridelave?
"Modelne kalkulacije kažejo, da slovenski kmet ne pokriva stroškov. A pokrivanje stroškov ni dovolj, v ceni bi moralo biti všteto še sredstvo za amortizacijo, za investicije in novo tehnologijo za manj ogljičnega odtisa. Seveda, odvisno je od kmetije do kmetije. Ena jih morda pokriva, zaradi pogojev, razmer, tehnologije, druga ne. Ob tem je treba poudariti, da zelo malo slovenskih kmetij živi izključno od kmetijstva, zato vanj vlagajo sredstva od pokojnin, plač in ostalih prihodkov. To je naša, slovenska posebnost."
Slovensko kmetijstvo je usmerjeno tudi k pridelavi zdrave hrane, ohranjanju zdrave zemlje in okolja ...
"Res je. Tako smo uporabo fitofarmacevtskih sredstev v zadnjih tridesetih letih zmanjšali na polovico, kar je pomembno, saj kmetujemo na vodovarstvenih območjih. S takšnim strokovnim delom in nadzorom se tudi stanje naših voda izboljšuje. V Sloveniji je voda pitna iz vsake pipe, razen če se kaj pokvari. Morali bi biti hvaležni, pa se kmetov prav nič ne pohvali. Toliko se govori o tem, da krave pri prebavljanju sproščajo metan, veliko manj pa se govori o drugih onesnaževalcih. Tudi na področju ogljičnih odtisov bi se lahko marsikaj spremenilo, če bi se uvedlo okoljske takse. In bi domači pridelki avtomatsko postali cenejši, ker ne bi bili obremenjeni s temi taksami."
Toda tu so še podnebne spremembe, ki že vplivajo na kmetijstvo ...
"Podnebne spremembe so dejstvo in kmetje, ki smo pogosto največje žrtve, se jim prilagajamo, kolikor se lahko. A če pride takšna suša, kot je bila letos, ne moremo narediti veliko. Ne pomaga niti sortni izbor, pa tudi namakanje ni mogoče povsod."
Ali se vsem težavam navkljub stopnja samooskrbe v Sloveniji vseeno izboljšuje?
"Odvisno od področja. Nekje vzdržujemo stanje, nekje se izboljšujemo, pri določenih stvareh pa ne bomo nikoli boljši, niti nimamo pogojev. Dejstvo je, da se dandanes veliko več hrane porabi in več zavrže, kot se je včasih. Hkrati pa je hrana, predvsem za tiste z minimalnimi prihodki, draga. In še nekaj, hrana ni več vrednota, kot je veljalo pred pol stoletja in so jo vsi spoštovali."
Bi morale trgovske verige prodajati še več lokalnih pridelkov?
"Trgovca najbolj spodbudi zadnji člen verige, to je potrošnik. Njegove želje in potrebe diktirajo trgovcu, kaj bo imel na policah. Če bi bil potrošnik tisti, ki bi resnično hotel kupovati slovensko in bi bil zato pripravljen dati tudi kakšen cent več, potem bi se kmetje in trgovci lažje organizirali, da bi se več slovenskih proizvodov prodajalo v trgovinah. V anketi vsi rečejo, da kupujejo domače proizvode, a na koncu, žal, pogosto odloči cena."
Bi se morda morali bolj zgledovati po kateri drugi evropski državi?
"Glede miselnosti in zavedanja populacije, da je treba domače pridelovalce spodbujati, so definitivno svetovni prvaki Avstrijci. Oni kupijo uvožene šparglje le, če avstrijskih ni v trgovini. Tam bo na primer zelo verjetno pisalo: zaradi vremenskih razmer domači šparglji še niso na voljo, zato so naprodaj italijanski. Kar se tiče organiziranosti verig, pa bi se morali zgledovati po Italiji in Franciji, pri zelenjavi tudi po Španiji in Nizozemski."