Legendarni vezist Maribora Stipe Balajić: Če nisi klubu pripravljen vrniti, nisi dosti vreden

Morje še ni usahnilo, tudi sonce še pogosto sije, a podoba - med številnimi Slovenci izjemno priljubljenih - počitniških letovišč je v teh dneh, razumljivo, precej drugačna kot na vrhuncu turistične sezone. V Dalmaciji je pandemija novega koronavirusa še upočasnila vsakodnevni ritem. "Vsi smo v enaki situaciji. Kot povsod je tudi pri nas težko. Vse mine, zato bo tudi ta nesreča. Življenje se je omrtvilo, ni več 'muvinga', a najpomembnejše je, da ostanemo živi in zdravi. Dalmacija je zdaj neke vrste žarišče. Držimo se doma, najdlje gremo do trgovine," nam je iz prve roke z jadranske obale poročal Stipe Balajić, nekdanji nogometaš Maribora, ki v domovini čaka na nadaljevanje sezone v drugi ligi.
Naši sosedi sicer postopoma že rahljajo omejitve, nogometna igrišča niso povsod prazna. "Hajduk je začel s treningi v skupinah s po dvema igralcema, podobno je v Osijeku, na Reki ... Počasi se je začelo migati," pravi Balajić, ki od lanskega januarja vodi drugoligaša iz Dugopolja. Sam bo moral na druženja z nogometaši še počakati. "V drugi ligi še nimamo pogojev, da bi lahko začeli. Upamo, da se bomo na igrišče vrnili v začetku maja." A tudi člani manjših klubov med prekinitvijo vzdržujejo kondicijo. Scenariji za zaključek sezone so na Hrvaškem podobni kot v Sloveniji, s tekmami v prvi in drugi ligi naj bi začeli konec maja. "Igralcem pošiljamo programe, čeprav jih ni lahko kontrolirati, ker nimamo primerne tehnologije. Se pa z njimi slišimo, igralci se držijo programa, trenirajo posamezno. Ko se vrnejo, bomo s testiranji preverili, kako so pripravljeni. Je pa v drugi ligi zelo težko organizirati te stvari, klubi so v težki finančni situaciji," priznava Balajić.

​Najlepše je blizu doma

Mladim v Krškem dvigoval vrednost

​​Edino trenersko izkušnjo iz tujine ima iz sezone 2017/18. No, tujine, deloval je v okolju, ki ga je dobro spoznal kot nogometaš, pol sezone je vodil Krško, ki je takrat igralo v slovenski prvi ligi. "Zelo ponosen sem na vse, kar sem naredil v Krškem. Mislim, da so bili zadovoljni z mano. Nekatere stvari niso stekle, kot sem si zamislil, sem pa srečen, da se je v tistem času dvignila vrednost nekaterim igralcem, kot sta Mujan, Škrbić, da je bilo dosti mladih domačih igralcev - recimo Kovačič, Gorenc, Šturm in Sokler - standardnih v postavi. So pa ti mladi igralci potrebovali čas," se spominja obdobja iz Posavja. "V prvih desetih krogih smo dobro igrali, bili visoko na lestvici. Takrat bi potrebovali kakšnega izkušenejšega igralca, da bi to obdržali. Proti koncu leta smo padali, s tako mladimi igralci je težko zdržati celo sezono."
​Zime ni dočakal ob Savi. Po odhodu iz Krškega si je vzel enoletni premor od nogometa: "Potreboval sem ga. Odkar sem nehal igrati v Mariboru, ga nisem imel, zato sem ga po 14, 15 letih res potreboval, da sem se dobro spočil. Saj vsi vemo, da je to zelo stresen posel, zato v nekem trenutku potrebuješ malo več počitka."

​Mariborsko obdobje je v srcu

Njegov pečat v Krškem je viden, a še zdaleč ni tako globok kot tisti, ki ga je odtisnil pod Pohorjem. Osem sezon je dolgonogi Dalmatinec igral v Ljudskem vrtu. "To obdobje je v srcu in ne gre nikamor. Je pa brez zveze, da veliko govorim o sebi. V tistem času se je dosti naredilo," je nasmejan dejal o vijoličastem poglavju svoje kariere. Na 230 tekmah je dosegel 37 golov, s projektilom z roba kazenskega prostora je avgusta 1999 v zadnjem krogu kvalifikacij zapečatil usodo Lyona in Mariboru dokončno odprl vrata v skupinski del lige prvakov, kjer je bil natančen tudi proti kijevskemu Dinamu. A svojih dosežkov ne želi izpostavljati, o klubu, ki se mu je pridružil pred spomladanskim delom sezone 1997/98, govori kot o celoti. "Že takrat je Maribor veljal za institucijo, zagotovo največjo v Sloveniji. V prvih mesecih ni bilo najboljše, bilo je veliko novih igralcev, potrebovali smo nekaj časa, da se uigramo, znajdemo. Smo pa nadoknadili zaostanek, naslov prvaka prinesli v Maribor. Klub se je iz sezone v sezono dvigoval, po dveh mojih letih v Ljudskem vrtu se je zgodila liga prvakov. To je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju," pravi.
Da so tudi na Štajerskem mogoče velike stvari, je nakazalo že poletje 1998, ko se je veliki PSV v Eindhovnu proti slovenskim prvakom izvlekel šele v podaljških, a uvrstitev v evropski raj je kljub temu mejila na čudež. "Enakovredno smo se kosali z Genkom in Lyonom. Popolnoma zasluženo smo prišli v ligo prvakov. V tistem času smo bili že vsi izkušeni igralci. Jaz sem bil v kadru Hajduka za ligo prvakov, Simeunović je bil v Crveni zvezdi, Židan v Dinamu, Bozgo in Čipi sta bila albanska reprezentanta, Galić, Šimundža in Karić slovenski ... V ekipi so bili igralci, ki so že imeli izkušnje z mednarodnih tekmovanj, vedeli smo, da se lahko v kvalifikacijah enakovredno kosamo z vsemi. Imeli smo tudi nekaj sreče, a ta spremlja hrabre," se je dobrih 20 let v preteklost sprehodil Balajić, ki priznava, da je bil nepogrešljiv tvorec uspeha tudi takratni trener Bojan Prašnikar. "Rad je imel profesionalce, igralce, ki na igrišču dajo vse od sebe. Dober odnos sva imela. Ko zdaj gledam z distance, lahko rečem, da je zelo vplival na moje dobre igre in celo kariero."

​Prihod v Ljudski vrt? Naključje

Sedem let in pol je ostal pod Kalvarijo. Leta 2002 je po nesoglasjih z upravo sicer zapustil klub, a se po dveh mesecih vrnil. Takrat je vedel, kam se vrača, nekoliko drugače pa je bilo v začetku leta 1998. "Slučajno je prišla ponudba. Poskušal sem v Nemčiji, propadel mi je prestop v Mainz. Bil sem brez kluba, po naključju sem naletel na Kaja Grubišića, nekdanjega igralca Maribora, ki ga je takratni direktor Željko Fundak vprašal za nasvet o okrepitvah. Tako je prišlo do pogovorov, ali bi prišel. Na koncu sem prišel. Maribor je bil vseskozi nekje pri vrhu takrat mlade slovenske lige, bil je že poznan. Vedel sem, da prihajam v najboljši klub v Sloveniji, težko pa zdaj pojasnim, kaj me je dokončno prepričalo," je v smehu dejala legenda vijoličastih.
Tudi izbira številke na dresu je bila naključna. "Če se prav spomnim, sta bili prosti dve številki ali tri, še najbolj mi je bila všeč 19. Vzel sem jo in ostala je." Po njegovi poslovilni tekmi, ko je v Ljudskem vrtu gostoval Hajduk, 19 ni nosil nihče več, Balajićeva številka je upokojena. "Vsak človek je lahko na to ponosen. Je pa bilo v klubu še veliko drugih ljudi, ki si zaslužijo, da jim upokojijo številko ali postavijo kakšen spomenik," pravi edini nogometaš Maribora z upokojeno številko, ki so ga navijači cenili tudi zaradi tega, ker je klubu ostal zvest v težkih časih. Globoka finančna kriza je že spremljala zadnja poglavja njegove kariere aktivnega igralca. "Tudi jaz bi lahko šel, a se za to nisem odločil. Hčerka je že začela hoditi v Osnovno šolo Bojana Ilicha, v mestu smo se dobro počutili. Situacija ni bila ravno bajna, a treba je bilo nekaj vrniti klubu. Nam je klub dal dosti. O tistem, ki se tega ne zaveda in nima občutka, da v težkih časih nekaj vrne klubu, ki mu je ogromno dal, se je brez zveze pogovarjati."

Kapa dol pred Zahovičem in Milaničem

Dogajanje v Mariboru in slovenski ligi še vedno podrobno spremlja. V njegovem nekdanjem klubu so se zgodili veliki premiki, po štirih letih je odšel trener Darko Milanič, zaključilo se je 13-letno obdobje Zlatka Zahoviča med vijoličastimi. "Maribor ima za sabo fantastično obdobje, ki ga bo zelo težko kdo ponovil. Kapa do tal Zahoviču, Milaniču in drugim, ki so vse to naredili. Zdaj se je Maribor lotil reorganizacije. Kako jo bodo izvedli, najbolje vedo ljudje, ki so v klubu. Bogatinov ima že iz mladinske šole dober uvid v celoten sistem, verjetno bo on najboljše vedel, kaj je treba narediti. Bo pa zelo težko ponoviti dosežke, pod katere so se podpisali Zahovič, Milanič in Šimundža. Vsak športnik je ambiciozen, a bo po tej krizi zelo težko ponoviti te uspehe. Upam pa, da se bodo ponovili," je zaključil Stipe Balajić.