Desetletje pred slovensko osamosvojitvijo ni bilo ravno zlato obdobje NK Maribor. Klub je bil ves čas na prepihu med prvo slovensko in drugo jugoslovansko ligo. A bili so svetli trenutki in ta čas je dal nekaj odličnih igralcev ter kasneje trenerjev, ne nazadnje Matjaža Keka. In Milana Žurmana, zdaj v Ljudskem vrtu trenerja mladih selekcij, z 82 goli sedmega na klubski večni lestvici strelcev.
Ob njem in Keku sta Zvonko Breber in Borut Jarc najbolj vidna člana tiste generacije nogometašev, pravi Žurman, ki jim je žoga tudi po karieri dajala kruh, Branka Šarenca, Milorada Vuksanovića, Bojana Krempla, Vlada Faturja ter vratarja Janka Irgoliča in Janka Veseliča pa še izpostavi kot tiste, ki so najbolj zaznamovali osemdeseta. "Bili smo zelo povezani, bilo je veliko druženja, tudi z družinami. To nas je gor držalo. V gostilni Pri treh ribniki smo imeli poskrbljeno za hrano in tam se je največ dogajalo."
Desetletje se je zaključilo klavrno, s smrtjo v prometni nesreči nekoč sijajnega nogometaša Mladena Kranjca, takrat tehničnega direktorja. Niti začelo se ni spodbudno. "Bil sem tik pred podpisom prve pogodbe, ko je prišlo do afere žoga in sem šel v vojsko," se spomni Žurman. Ob vrnitvi se stanje ni izboljšalo: "Bila je velika kriza. Denarja je bilo malo, toda bili smo mladi, imeli smo voljo in kvaliteto. Cilj nam je bil, da nekaj naredimo za klub, zase, da si ustvarimo ime, prodremo v tujino, kasneje postanemo trenerji."
Že pri 16 letih ga je snubil Hajduk, vendar z "očetom nisva prišla vkup", bil je na preizkušnji pri Schalkeju, a je ostal zapisan vijoličastim, čeprav je za nekaj sezon oblekel dres Rudarja in v zrelih letih šel v Avstrijo, kjer se je kasneje debelo desetletje kalil in uveljavil pri delu z mladimi, kar ga je nato vrnilo domov. "Lahko bi imel boljšo kariero, a se mi je pri šestindvajsetih, najboljših letih, strgala ahilova tetiva. Saj sem se vrnil, a noga ni bila več takšna, kot bi morala biti," obžaluje.
Za klub je bilo celo desetletje eno samo potovanje iz druge zvezne lige v prvo slovensko in nazaj. Za ene so bili premočni, za druge preskromni. Razlog je preprost, je prepričan Žurman - denar. "Le trije, štirje smo bili profesionalci, drugi so hodili v službe. Niso mogli na dopoldanske treninge, popoldne so kdaj prišli izmučeni. In v Subotico si šel z avtobusom dva dni prej. V nedeljo po tekmi pa domov, da smo prišli ob štirih zjutraj. Eni so šli zjutraj v službo, drugi smo se naspali in popoldne opravili regeneracijski trening. To je bil velik minus za več kot pol ekipe." Profesionalizem je imel manj prijetno plat: "Plače so zamujale, včasih po tri mesece, dostikrat smo dobili bone in eni niso upali tvegati. A jaz sem živel z nogometom, pa še super ženo imam, nikoli mi ni nič rekla," se je zasmejal Žurman.
Kak dolg je bil poravnan na pripravah v Italiji, klubi iz serie B so prijateljske tekme plačevali. Izkušnja je prišla prav, ko so se doma udarili s prvoligaši v pokalnem tekmovanju. "Te tekme so bile za nas kot danes za te fante Evropa. Tuzla, Subotica, Hajduk, Željezničar Sarajevo ... Prištino smo vrgli ven, Vardarju sem zabil tri gole," se še dobro spomni Milan Žurman.
Padale so runde, padalo je vse
Pričakovali bi kakšno sijajno zmago, a Milanu Žurmanu je kot tekma desetletja v spominu poraz proti Hajduku. Zaradi ognjevite predstave so vijoličasti po mestu hodili z dvignjenimi glavami, goste v Ljudskem vrtu pa so obtožili, da so nasankali gledalce. Saj zvezdniška zasedba kluba velike četverice s številnimi reprezentanti si je morda to zaslužila in se je za neprepričljivo predstavo v prvem krogu jugoslovanskega pokal v sezoni 1983/84 v Ljudskem vrtu, ki je pokal po šivih, kasneje oddolžila z lovoriko. Tako tesno, kot je šla čez Maribor, z 1:0, z golom Nikice Cukrova v 72. minuti, ni šla niti v finalu čez Crveno zvezdo. "Tri dni prej smo bili v karanteni v Radencih, da smo ušli evforiji. Tri ure pred tekmo smo prišli na stadion, ki je bil že poln. Mislim, da je bilo prodanih 16.800 kart. Ljudje so viseli na drevesih," pripoveduje Žurman. "Takrat je klub največ zaslužil. Blagajna se je med kluboma delila na pol, a kolikor smo dobili informacijo, nam je Hajduk prepustil svoj delež. Tako dobrodušni so bili." A zaradi tega vijoličasti asom, kot so bili Cukrov, Vedran Rožić, Zoran Vujović, na igrišču niso popuščali. "Kasneje so povedali, da so ob polčasu spoznali, da zmaga sama od sebe ne bo prišla. Nato so nas stisnili. Pod pritiskom smo klonili, se pač zgodi. A zelo smo bili ponosni nase. In publika tudi." Torej so po tekmi v mestu še lep čas padale runde? "Padalo je vse! Bilo je zanimivo," se je zasmejal.
