Marko Kovačevič
Prvak je okronan! Sezona preobratov v prvi ligi se je končala. In sprožila eksplozijo navdušenja v Prekmurju. Pa še marsikje drugje, kjer so nogometni navdušenci, podobno kot lani za Celje, stiskali pesti za Muro. Kar so sanjale generacije vse od leta 1924, ko je bil v Murski Soboti ustanovljen prvi klub, se je uresničilo v zadnjem krogu turbulentnega nogometnega leta 2020/21. Zlati pokal za najboljšo ekipo v državi so dvignili črno-beli.
"S kvaliteto, lakoto in požrtvovalnostjo smo prečkali ciljno črto," je bil po zmagi s 3:1 v neposredni bitki za lovoriko zadovoljen trener Mure Ante Šimundža. Pa je ni ujel kjerkoli. V "njegovem" Ljudskem vrtu je padel Maribor. Znani vzklik se je vrnil pod Kalvarijo. "Šimundža Ante!" so skandirali navijači. Ne le tisti na severni tribuni, ki so glasno bodrili Muro, tudi viole na jugu so pritegnile. Čeprav je minilo že skoraj šest let, odkar se je ob igrišču zadnjič pojavil v vijoličastem, ga štajerski navijači niso pozabili. A za prvega arhitekta zgodovinskega podviga nogometašev z ravnice zmaga ni bila nič slajša, ker jo je ujel na stadionu, kjer je kot igralec in trener doživel ligo prvakov, edino slovensko pomlad v Evropi, osvajal domače naslove … "Ne. Zakaj bi bilo? Za klub, za Prekmurje in Mursko Soboto je to ekstra pomembno, za igralce je ekstra pomembno, jaz pa, pošteno povedano, ne razlikujem naslova z Mariborom in Muro. Dejstvo je, da sem bil prvak tako z Mariborom kot Muro. In dejstvo je, da sem še lačen," je zatrdil 49-letni trener, namignil, da zaslužena zmaga, za katero je temelj v prvem polčasu postavil Klemen Šturm, v drugem pa sta jo potrdila Mihael Klepač in Luka Bobičanec, še ni zadnje poglavje pomurskega vzpona.
Gol Jana Mlakarja ni bil dovolj, da bi Maribor obdržal prvo mesto. Pa čeprav je padel v za Muro najmanj primernem trenutku, tik pred koncem prvega polčasa. V gostujoči slačilnici ni bilo nervoze. "Zdaj se bo mogoče zdelo, da je po bitki lahko biti general, a kolikor poznam karakter fantov in njihovo kvaliteto, jih je bilo treba le malo zbuditi, da verjamejo v to, kar počnejo," je razkril Šimundža. Skoraj 20 let je bil Ljudski vrt neosvojljiva trdnjava za Muro. No, pravnoformalno je novi državni prvak v soboto sploh prvič zmagal v Mariboru. Fazanerija se je že dvakrat spremenila v pogorišče, finančni dolgovi so pokopali dva črno-bela kluba, tretji ni pozabil na grenke izkušnje predhodnikov, a je z dolgoročnim načrtom poskrbel za zgodovinski uspeh.
Davčne številke in ljudje v pisarnah so se spreminjali, a zvesto navijaško bazo je Mura v vseh oblikah obdržala. "Prekmurje je zelo čustveno okolje. Vedno je verjelo v svoj klub, ga tudi v tretji ligi podpiralo. Ta podpora je izjemno pomembna. Je pa po mojem mnenju malo premalo ambiciozno. Kakšna stvar bi se zgodila že prej, če bi imeli več ambicioznosti. Kvaliteta, pripadnost in čustvena navezanost na klub pa v Prekmurju ni nikoli pod vprašajem," opaža Mariborčan na soboški klopi. Da ne beži od visokih ciljev, je bilo jasno, še preden je poleti 2017 odvodil prvi trening v svojem tretjem obdobju med muraši. Z uvrstitvijo do tretjega mesta v drugi ligi bi bilo takrat zadovoljno klubsko vodstvo, trener pa je letvico postavil višje, odkrito napovedal ekspresen skok v prvo ligo. Napoved je uresničil, namesto v boj za obstanek, ki običajno pritiče svežim prvoligašem, pa je tudi med slovensko elito klub postavil v zgornjo polovico lestvice. Odkar Mura (spet) igra v prvi ligi, ji mesto v kvalifikacijah za evropske pokale še ni ušlo, lani je osvojila pokal Slovenije, letos vse skupaj nadgradila še z najbolj cenjeno lovoriko.
Bodo zdaj cilji višji, bolj ambiciozni? "Mura včeraj in Mura danes sta dva različna kluba. Prej smo bili mi lovec, ki je lovil plen, zdaj pa bodo drugi lovili nas. Najpomembnejše je, da ostanemo trezni, mirni in razmišljamo, kako naprej," se evforiji ni prepustil Šimundža. Da je ekipa v štirih letih, odkar je zagrabil vajeti, zrasla, ni pa odrasla, opaža. Tudi zato je bil nekoliko previden, ko se je oziral v prihodnost. "Dva kluba imata privilegij, da je sezona brez lovorike neuspešna. To sta Maribor in Olimpija. Mi tega privilegija še nimamo in ga še dolgo ne bomo imeli. Veliko let še mora miniti, da si bomo to lahko privoščili. Če je sezona brez lovorike neuspeh, moraš biti cel čas pri vrhu. Nič novega ne bom povedal: lažje je priti na vrh kot na njemu ostati," se zaveda trener, ki je domov odnesel še eno zlato medaljo. Če kaj, je žlahtna kovina okoli njegovega vratu potrdila, da se delo na dolgi rok izplača.
