Ostalo je pri sanjah, Berto je bil neponovljiv

Nogometni Maribor je izgubil še eno legendo, ki je pustila neizbrisno sled ne le v mariborskem, ampak tudi v slovenskem nogometu. Umrl je sijajni vratar Herbert Vabič - Berto. Minuli torek popoldan, dva dni po pregledih v bolnišnici, kjer so ugotovili, da je njegovo zdravstveno stanje dobro, ga je obšla slabost in kljub hitri zdravniški pomoči je njegovo srce prenehalo biti. Zadnje slovo bo danes ob 14.30 na pobreškem pokopališču v Mariboru.
Berta sem spoznal leta 1961, ko sem kot nadobudni vratar prve generacije pionirjev NK Maribor in pozneje kot vratar mladinske ekipe v Ljudskem vrtu spremljal treninge članskega moštva, s posebnim zanimanjem pa vratarjev. Že tedaj je name naredil izjemen vtis, v tistih letih je bil najboljši slovenski vratar. Sanjal sem, da bom nekoč tudi sam tako dober, a je ostalo le pri sanjah. Berto je bil neponovljiv, zame je najboljši vratar v zgodovini NK Maribor.

Prijeten in zanimiv sogovornik

Pozneje smo se z njim in njegovo soprogo Inge večkrat srečali v mestu ali kje drugje, naš pogovor je največkrat nanesel na nogomet. Najdlje sva se o njegovih spominih na nogometna leta pogovarjala na srečanju nekdanjih veteranov Branika, Kovinarja, Železničarja in Maribora ob koncu leta 2018, ko je obudil spomin na rivalstvo med Branikom in Železničarjem. "To ni bilo samo rivalstvo med nogometaši v modro-belih in črno-belih dresih, ampak nogometnih klubov z levega in desnega brega Drave. Mestnih derbijev ne bom nikoli pozabil. V tednu, ko je bila tekma, se je po mestu govorilo le o nogometu. Mestni derbiji so privabili več tisoč gledalcev. Ni manjkalo ostrih in nedovoljenih potez, vroče krvi in še česa, toda ko se je tekma končala, smo se prijateljsko razšli. Spomnim se, da smo na eni od tekem v Ljudskem vrtu Branik premagali z 2:1, z istim rezultatom smo zmagali tudi na Taboru. Na obeh sem zaradi poškodbe moral predčasno zapustiti igrišče," je povedal legendarni vratar.

Primerjali so ga z Jašinom

Herbert Vabič se je rodil 18. januarja 1942 v Mariboru v družini petih otrok. V otroških letih ga je pritegnila gimnastika, pri enajstih pa žoga, v mariborskem Železničarju so hitro ugotovili, da je gibčen in eksploziven, pravšen za vratarja. Leta 1960, ko je bil ustanovljen NK Maribor, je postal član vijoličastih. Za klub iz Ljudskega vrta je branil od leta 1961 do 1975. Po klubski statistiki je vijoličasto majico oblekel na 317 tekmah, s čimer je na šestem mestu po številu nastopov med vsemi nogometaši NK Maribor. Obstajata pa vsaj dva dokaza, da je majico nosil na najmanj 500 tekmah - zlat klubski prstan, v katerega je vgravirana številka 500, in zapis s fotografijo v Večeru 8. novembra 1971, dan po tekmi med Mariborom in Crveno zvezdo (0:0), z naslovom 500 tekem Vabiča.
Vratar tudi slovenske reprezentance je postal zanimiv tudi najboljšim klubom nekdanje Jugoslavije - predvsem Crveni zvezdi in Partizanu - ter avstrijskim in nemškim. Toda ostal je v Mariboru, saj je bil zelo navezan na družino. Bil je eden redkih, ki je za obrambe dobival vrhunske ocene, osmice, devetke in enkrat celo desetko. Ubranil je številne enajstmetrovke, mnogi so ga primerjali z legendarnim ruskim vratarjem Levom Jašinom.

Sijajen vratar, iskren prijatelj

"Za mene je bil Berto najboljši v Sloveniji in eden od petih najboljših v nekdanji Jugoslaviji. Dolga leta je bil moj soigralec, bila sva si kot brata, na igrišču sva se imenitno razumela, zunaj igrišča pa bila prijatelja. Najini družini sta se pogosto družili, zdaj ugotavljam, da je bilo teh druženj še premalo. Bil je skromen človek, iskren prijatelj, ne morem dojeti, da ga ni več med nami," je povedala legendarna vijoličasta desetka Tomislav Prosen. Legendarni srednji napadalec Milan Arnejčič, ki je bil Vabičev soigralec pri Železničarju in Mariboru, pa je dodal: "Bil je izjemen vratar in prijatelj, kakršnega si lahko le želiš. Bilo je veliko tekem, na katerih nas je rešil poraza. Za mnoge napadalce je bil nočna mora. Ostal mi bo v trajnem spominu."

Ponosen, da ga je treniral

Potem ko je Vabič leta 1975 zapustil vrste NK Maribor, je nekaj časa branil za avstrijskega nižjeligaša Güssing, kjer je bil nato še trener. Pozneje je to pot nadaljeval v Voitsbergu, nato pa je prevzel treninge vratarjev v NK Maribor. In bdel nad razvojem Marka Simeunovića, Luke Grešaka, Mladena Dabanovića, Stanislava Kuzme, Roberta Srage in Tomaža Murka, pozneje pa v Aluminiju še nad Matjažem Rozmanom in Kristjanom Lipovcem. "Vabič ima največ zaslug, da sem si pridobil vratarsko ime. Moj trener je bil kar dvanajst let. Bil mi je kot drugi oče. Ponosen sem, da me je treniral," se svojega učitelja spominja nekdanji vratar vijoličastih in drugih klubov Tomaž Murko.
Za Herberton Vabičem je v mariborskem nogometu zazevala velika vrzel, pogrešali ga bodo predvsem njegovi nekdanji soigralci in prijatelji. Še najbolj pa je njegova smrt boleča za soprogo Inge, hčerko Petro in vnukinjo Uršo, ki je bila njegov sonček.