(VAŠ GLAS) Kaj je res DNK Maribora

Bog ne daj, da zato, ker se jih je Maribor navadil. Morda ga je bilo lažje sprejeti, ker se je vijol'čni navijač sprijaznil, da bo nekaj časa gledal neke nove face. Kot jih je v začetku sezone 2003/04, a tisti poraz z 1:6 je bil vseeno napoved bolj zloveščih časov. Ker je bil znanilec prepoznega remonta moštva.

Vsak, ki ima pet minut cajta, nas reže. Drage pogodbe so nam zvezale roke, da ne moremo mahati boljšim nogometašem. Denar od Evrope usiha, ko pa ne pridemo več nikamor ... Zveni znano? Ne, to ni NK Maribor 2021. To je Maribor, kakršnega smo živeli v letih 2003, 2004, 2005. Poleti '05 so v Ljudskem vrtu potegnili črto tudi na simbolni ravni: poslovil se je še zadnji iz generacije '99, as iz lige prvakov. Po prijateljski tekmi z njegovim Hajdukom je iz še bolj njegovega Maribora odkorakal Stipe Balajić.

Na tribunah Ljudskega vrta je ostala negotovost. Je res tako hitro konec obdobja, ko smo vladali Sloveniji? Dve leti prej se je s sedmim zaporednim naslovom prvakov zdelo večno. Samo leto prej je bil naslov izgubljen v troboju zadnjega kroga. Marsikdo je tisto dramo označil za nesrečo, ne za nekakšno sistemsko drsenje navzdol. Hja, v Ljudskem vrtu je bilo vedno težko opraviti s preteklostjo. Razumljivo, ko pa so se pod Kalvarijo rojevali junaki mesta.

Le kdo ne bi podaljšal pogodbe tipu, kakršen je Stipe Balajić. Ali Kliton Bozgo. Dal za večno podpisat Bojanu Prašnikarju. A zaradi mariborske ujetosti v romantiko (in če je mesto, razrito po jugo časih, kaj premoglo, je bila to industrijsko-nogometna romantika) je prenova kluba zamujala. Sezona 2004/05 se je končala z najnižjo točko v zgodovini kluba. Z ligo za obstanek, razigravanjem od 7. do 12. mesta v takratnem sistemu slovenskega prvenstva. Ko je Maribor dojel, da ga tepejo taki, kot sta Bela krajina in Ljubljana (ne Olimpija, Ljubljana!), da v Zagorju ne more več kot do točke, je bilo prepozno.

Nogomet je predobra življenjska šola. Čeprav se je včasih zdelo, da bi klubske uprave iz Mladinske ulice čas najraje začele šteti na novo, da se vsaka ograjuje stika s prejšnjo, se je NK Maribor vedno lahko največ naučil iz lastne zgodovine. Zato bo preobrazba, ki ta hip pripada dvojcu Šuler-Rožman, lažja. Klub je zavoro potegnil še pravi čas. Ali pa vsaj ne krepko prepozno. Vendarle so zraven še ljudje, ki pomnijo, kako grozna so bila leta finančne sanacije kluba. Taki, ki vedo, kako mučno je bilo sedeti v loži Ljudskega vrta pred 400 ljudmi v ligi za obstanek.

Sijajni vzponi in strašni padci so del Mariborove identitete. Njegov pravi DNK, če hočete bolj sodobni besednjak iz Ljudskega vrta. Ne le brezkompromisni boj na terenu, tudi vse zgrešene in najbolj prave poteze na oni strani avt linije. Z njimi je NK Maribor ostal spoštovanja vreden 60-letnik. Mentaliteta mesta, delavska, garaška in kljub temu nenavadno optimistična, je kot ustvarjena za nogomet. In ta zajebani karakter navijačev, ki se ga je marsikateri nogometaš ustrašil, ta pravi pa odšel med legende, je Maribor vedno vrnil na vrh. Tudi tokrat ga bo, vedno se najde nekdo ... Kot na pogorišču sezone 2004/05. Takrat je vzniknil Dragan Jelić. V tisti sezoni je debitiral v članskem moštvu. Leta 2009 pa z norimi goli v finišu tekem k prvemu naslovu prvakov vodil tandem Milanič-Zahovič. In leta 2006, ko prenovi kluba ni bilo videti ne pravega začetka ne konca, se je zgodil eden od temeljev Mariborove evropske samozavesti - Villarreal. Vse v mestu torej še pride na svoje. Drama prej, vmes in potem pa ... seveda je zagotovljena, od nekdaj je bila.