"Premalo je poudarka temu dogodku. Premalo se zavedamo, kaj je naredila Bistrica za osamosvojitev. Žalostno je, da smo samo eno leto v šolah predavali, kako je prišlo do osamosvojitve. Je pa Bistrica pripomogla k temu, da je prvi tank, ki je padel v Gornji Radgoni, padel z municijo z Ložnice. Zelo se je mudilo z odprtjem skladišča na Ložnici. Niti sam se nisem zavedal, za kaj pravzaprav gre. Takrat nismo poznali strahu, bili smo složni, ni bilo razdvajanj. Ne glede na to, kdo je kaj rekel, smo delovali kot eden," pravi Miran Krušič.
Povelja so se vseskozi spreminjala
Skladišče je obkolilo okoli 140 pripadnikov Teritorialne obrambe. Kot poudarja poveljnik, je bila morala zelo visoka, tudi disciplina je bila na izjemno visokem nivoju. "Skoraj nič nisem spal, povelja so se vseskozi spreminjala, bilo je precej naporno. Sicer pa je bil Marjan Strehar na moji strani in me je podpiral. Najprej so me kritizirali, ker nisem izpolnil prvega povelja, potem sem dobil nagrado. Če bi izpolnili prvo povelje, bi bilo kar krvavo. Ugotovili so, da je bilo bolj pametno, da smo jih počasi prisilili k predaji. Najbolj sem vesel, da nobenemu od naših borcev ni bilo nič, da so vsi zdravi," se spominja Krušič in dodaja, da se je instinktivno odločil pravilno, čeprav je imel drugačno povelje: "Prejel sem pisno povelje, da zajamem Ložnico, in sicer, da se sedem vojakov vkrca na tovornjak in se zaletimo v vrata. Bili smo v širši blokadi na Tinjski gori, ne vem točno, kaj mi je šinilo v glavo, da sem preklical to povelje. Imeli smo B-varianto, da počakamo. Po megafonu smo pozivali pripadnike JLA, da se predajo."
Vojaki JLA se sprva niso odzvali, stražarska mesta so celo potrojili in niso želeli komunicirati. Zato so jih spodbudili k temu, da gre za resno stvar. "Bilo je deževno in megleno, vojakom je plašče nosil ravno Slovenec Špelko, ki je bil, kot sem izvedel kasneje, eden najboljših vojakov v slovenjebistriški vojašnici. Vojak v rovu se je ustrašil in ga ustrelil. Takrat so spoznali, da je zadeva zelo resna, in so se postopoma v nekaj dnevih predali. Ključni trenutek se je zgodil, ko smo zadeli stražarnico. Njihov poveljnik je rekel, da želi govoriti z mano. Dogovorila sva se, da se dobiva brez orožja. Kljub temu smo kasneje ugotovili, da je imel metek v cevi. Sicer pa ni bil nasilen, vsi pripadniki JLA so se predali, pojasnjuje takratni poveljnik protidiverzantske čete.
Mlade preveč zastrupljamo z levim in desnim
In kako na našo državo gleda 30 let pozneje? "Ker sem obrtnik, razmišljam obrtniško. Ko prideš v določena leta, ko imaš pogoje in zanamce, je dobro, da zadevo predaš. Predolgo ni dobro, kajti z leti morala pade in stvari začnejo stagnirati. Ko si na višku, je treba dati drugim možnost, da upravljajo tisto, kar si ustvaril. Podobno je pri osamosvojitvi. Kot da bi meni vseskozi govorili, da sem najbolj zaslužen. Pozabimo. Bil sem poveljnik, ampak prav vsak posameznik je pripomogel enako po svojih močeh. Jaz s tem, da sem se odločil, on pa s tem, da je naredil tisto, kar smo se dogovorili. Tako bi moralo biti v naši Sloveniji, žal pa je preveč vračanja nazaj, kdo je kaj naredil. Takrat smo dobili priznanje, prav je, da so se zahvalili. Zdaj pa naj delajo drugi, ki mogoče razmišljajo drugače," odgovarja.
Po njegovih besedah ta delitev ni dobra. "Veterani se veliko hecamo na ta račun, ampak zares hecamo. Delamo pa kot eden. Sploh ne opaziš, da ima kdo drugačno mišljenje. Prav je, da ga ima, ampak tega je malo preveč. Zato je naša želja, da bi vključili mlade in v Brinju naredili učno pot. Logar nam je nasadil čez sto dreves in vsako od njih ima pomen. Tukaj bi se lahko ustavili in pogledali kakšen filmček. Ne na silo, nič ni dobro na silo, ampak na lep način. Mlade preveč zastrupljamo z levim in desnim. To ni dobro," razmišlja Miran Krušič.
