Bogatajevi dnevi: reševanje pusti globoko sled

Še danes in jutri lahko na Bogatajevih dnevih zaščite in reševanja na Ptuju spoznavamo delo tistih, ki so vključeni v sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in na katere se obrnemo, ko potrebujemo pomoč ali se znajdemo v situaciji, iz katere se sami ne zmoremo rešiti. Takrat se zanesemo na reševalce, policiste, gasilce, vojake, pripadnike civilne zaščite ..., da nam bodo z znanjem in usposobljenostjo priskočili na pomoč. Ob tem pa le redko razmišljamo, da številni nepredvideni dogodki, ki so jim priča in v katerih aktivno sodelujejo, lahko tudi na njih pustijo globok, celo neizbrisen pečat.

"Ponoči smo več kot uro sredi ceste neuspešno oživljali mladega fanta, udeleženega v prometni nesreči, ki je bila posledica prehitre vožnje in drugih okoliščin. Bili smo nemočni, tudi zdravniki. Dogajanju pa so bili priča tudi svojci, ki so jim pustili, da so se popolnoma približali. Trpljenje svojcev je tisto, česar ne bom mogel nikoli izbrisati," se lastne izjemno boleče izkušnje spominja Simon Rogelj, član PGD Trebnje in tudi eden od zaupnikov v sistemu psihološke pomoči in podpore reševalcem, katerih naloga je, da skrbijo za pogovor med člani skupine, ki je sodelovala na intervenciji. "Ko so sodelovali, so se obnašali kot družina in po mojem mnenju se mora ta družina tudi pogovoriti o tem, kaj se je dogajalo, kako je intervencija potekala. Več ko je različnih mnenj in čustev, bolj se skupina poveže. Bolj ko jih lahko ubesedijo, bolje zanje. To, da ljudje to potrebujemo, se pokaže po vsakem razbremenilnem pogovoru."

Zaupniki in psihologi

Kot je v uvodu v današnji posvet ob desetletju organiziranega delovanja psihološke pomoči in podpore reševalcem v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami povedal Stanislav Lotrič, namestnik generalnega direktorja Uprave RS za zaščito in reševanje, je psihološka pomoč v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami prisotna od leta 2012. Neposreden povod za začetek delovanja pa sta bila predvsem dva dogodka, ki sta zaznamovala njihovo področje delovanja: huda nesreča delavcev tovarne KIK na poligonu za neeksplodirana ubojna sredstva leta 2007 in prometna nesreča, v kateri je umrlo 13 ljudi.

V desetletju so vzpostavili koncept, ki z vidika preventive zagotavlja usposabljanja in literaturo, ob kriznem dogodku pa razbremenilne razgovore, demobilizacijo, psihološko svetovanje in drugo. Po desetih letih imajo tako utečen sistem psihološke pomoči in podpore, ki jo izvaja 163 zaupnikov reševalcev in šest psihologov, ki delujejo v enoti za psihološko pomoč civilne zaščite.

Posttravmatski sindrom

Vodja enote, psihologinja Barbara Čibej Žagar, pojasnjuje, da je njihovo delovanje v prvi vrsti namenjeno reševalcem in gasilcem, ki se vračajo s težjih intervencij, pri katerih je bilo večje število poškodovanih in ob katerih je morda lahko ogroženo tudi njihovo življenje ali življenje njihovih kolegov, tudi ko so v nesreče vključeni otroci, kar so zagotovo ene najtežjih intervencij. "Na pobudo vodje intervencije preko 112, če situacija presega zmožnosti in kompetence zaupnikov, aktiviramo našo enoto. Običajno izvedemo skupinski razbremenilni razgovor za celotno ekipo, ki deli enako izkušnjo. Razgovori so namenjeni preprečevanju razvoja posttravmatske stresne motnje," še pravi psihologinja.

Že dolgo je član enote psiholog Peter Markič, tudi gorski reševalec, ki se kot enega najbolj zahtevnih primerov spominja prometne nesreče na silvestrovo. V njej so bili udeleženi štirje mladi potniki v avtomobilu, dva med njimi sta umrla, eden pa je utrpel hude poškodbe. "Nesreča se je zgodila sredi vasi, tako da so dogajanju prisostvovali praktično vsi vaščani. Ta dogodek se me je najbolj dotaknil, ker so se vsi poznali. Med reševalci je bil bratranec enega od udeležencev v nesreči. Vedno je težko, ko gre za reševanje poznanih. Tudi sicer so običajno prvi gasilci, ki pridejo na kraj nesreče, sovaščani ponesrečenih. In se zgodi, da vnuk gleda, kako umira njegov dedek."

Po besedah Markiča so pri tem pogosta oživljanja, ki so kar v 80 odstotkih neuspešna, praviloma tudi za zdravnike, za reševalce pa je to prav tako hudo breme. Ob vsem tem pa ga veseli, da se je odnos do psihološke pomoči reševalcem z leti močno spremenil in število pogovorov raste, saj poiskati pomoč nikakor ni več nekaj, kar bi bilo treba skrivati.