En hribček je kupil, je trte sadil, zdaj so njegove penine svetovno znane

Učimo se celo življenje, a če ti je nekaj že nekako dano v zibelko, potem tega dejansko ne zapraviš. Tako ni bilo težav z iskanjem, kaj bi rad počel, pravi Bojan Kobal, enolog, vinar in tudi vinogradnik. Starši so imeli vinograde v okolici Sevnice, a tudi že stari straši so bili vinogradniki na Primorskem.

Zelo mlad glavni enolog

Po srednji kmetijski šoli v Mariboru se je vpisal na Biotehniško fakulteto v Ljubljani in končal študij vinarstva. Kmalu po diplomi, ki jo je posvetil briški rebuli, je na priporočilo profesorja Mojmirja Wondre postal pripravnik v Ptujski kleti in že s 25 leti tudi njen vodilni enolog, kasneje še tehnični direktor. Klet je precej preoblikoval in njegov najbolj znani vinski otrok je gotovo Pullus. Ob tem se je izdatno izobraževal, saj je sodeloval z letečimi enologi s celega sveta, predvsem Nove Zelandije in Avstralije, se oblikoval v degustatorja in ocenjevalca ter sodeloval na največjih evropskih vinskih ocenjevanjih kot tudi po svetu, vse do Južne Afrike. Še posebno se je uveljavil na Balkanu. Kobal: "Tako se srečuješ z novimi in drugačnimi vini in regijami, rastišči, sortami in slogi vin, a tudi spoznavaš karakterje ljudi. Po vseh izkušnjah je pri meni dozorela želja po novem izzivu, da se podam na samostojno pot pridelave butičnih vin."

Kupil je zemljo v Halozah, nekdanjo Ulmovo podeželsko vilo z vinsko kletjo in velikim posestvom naokrog. Na njem ima pet hektarjev svojih vinogradov, ki so bili prej že precej zarasli. Skupaj z najemom in postopnim dokupom ta čas obdeluje dvanajst hektarjev. Grozdje za približno polovico svoje proizvodnje vin, ki letno znaša 100 tisoč steklenic, odkupi od pogodbenikov v Halozah.

V Halozah vrhunske lege

"Na Ulmovem so vinogradniške površine že stoletja, zgodovinski viri pričajo, da že vsaj 200 let. Težava pa je, da se je večina denacionaliziranih leg postopoma zaraščala, tako da sem denimo moral izkrčiti grmovje in obnoviti stare vinograde," pripoveduje Kobal, ki ima v svojih vinogradih največ sauvignona, laškega rizlinga, šipona, sivega pinota, chardonnaya, traminca in rumenega muškata.

Se strinja se, da haloške vinogradniške lege sodijo v dva odstotka najboljših na svetu? "Haloze so definitivno eno od ekskluzivnih vinorodnih rastišč. Sestava tal z laporjem, mikroklima in lege dajejo vinom posebno mineralnost. Za haloško grozdje sta značilna hitrejše dozorevanje in štajerska svežina. Lapor je osnova tal in jim daje mineralnost. Zato naše grozdje maceriramo, da se čim bolj izrazi. Posebnost so tudi zelo strme in za obdelavo težje lege, kar pomeni za kar polovico manjši hektarski donos od tistega na ravnini ali položnih legah. Zato je tukaj za preživetje vinogradništva pomembna kakovost in ne količina. Laično gledano, je dokaz, da so Haloze posebno ugodne za vinogradništvo, v preprostem dejstvu, da tukaj zagotovo ne bi že dva tisoč let gojili trte, če ne bi bilo pogojev za zelo visoko kakovost. Verjetno bi se ukvarjali s čim drugim, denimo z živinorejo ali z gozdarstvom."

Macerirajo z razlogom

Na samostojno pot se je s sodelavcem iz Ptujske kleti, prav tako enologom, Andrejem Sajkom, podal z Vini Kobal pred skoraj sedmimi leti. Katero vino med svojimi dvanajstimi bi izpostavil kot paradno? "Težko je izpostaviti eno samo, vsa so moji otroci, vsako leto se je ta družina širila. Začeli smo z osnovnimi vini, ki so bolj sveža, klasična štajerska in s primarno sortnostjo, kar smo postopoma transformirali. Tako imamo belo linijo pa črno in tudi oranžno, jantarno. Posamezna vina maceriramo različno obdobje, del jih zori tudi v barikih, tu so še penine, rose in bela ter linija Bajta, ki predstavlja minimalno intervencijo glede na naravo. Nastaja s podaljšano maceracije in avtohtono mikrofloro. Troje je pomembno: okus rastišča ali tako imenovani teroire, da je DNK sorte ohranjen, da ima torej sauvignon še vedno okus po sorti, in tretje je pridih vina, ki ga da klet. Dejansko vse troje skupaj naredi vino unikatno. Mi se zelo igramo s slogi. Poleg navadne penine od leta 2016 delamo tudi pétillant naturel, naravno peneče se vino ali pét-nat, po katerem smo znani v svetu."

Kobal je ob stari vili s kletjo postavil tudi novo klet in pravi, da je uresničil že skoraj vse kitice tiste znane En hribček bom kupil ... "Zgodbo zdaj nadaljujem s soprogo Špelo in to zgodbo želiva živeti, saj je zanjo že postavljena osnova. Kolega Sajko se je upokojil in Špela se je pridružila ekipi, da gremo popolnoma družinsko naprej," je vesel Kobal. Prepričan je, da vinar nikoli ne sme pozabiti na domači trg, četudi mu ta ni prioriteta: "Ampak tudi kupec iz tujine bo nekega dne rad prišel sem pogledat, kje nastaja naše vino." V Sloveniji ga prodajajo restavracijam in vinotekam, nekaj malega na prodajnih policah Hoferja, a kar tri četrtine svojih vin izvozijo. Največ v ZDA, v Izrael in na Nizozemsko, v Belgijo, Nemčijo, na Poljsko ter tudi v Korejo in Avstralijo: "Fokus, ki nam daje zagon in omogoča načrtovanje prihodnosti in razvoj, je vsekakor izvoz vina, predvsem v ZDA."

Kobal ima sicer svojo polnilno linijo za manjše serije, a je tudi član haloške vinarske zadruge in je sofinanciral nakup sodobne mobilne polnilne linije: "Smo člani haloške vinarske zadruge, saj vidim njen velik pomen prav v sodelovanju v tehnološkem smislu, ker nima smisla, da bi vlagal vsak v svojo linijo, ki bi bila tako morda le 20-odstotno izkoriščena." Kobal je sicer prepričan, da se mora vsak vinar najprej sam prebijati, da lahko kar največ vrne nazaj regiji. Čeprav je bil sam včasih v ocenjevalnih komisijah, pravi, da zadnje čase s svojimi vini ne hodi več na ocenjevanja. Morda ta po Evropi še nekaj pomenijo, a v ZDA najbolj šteje mnenje kakega vinskega kritika. In dobrih kritik imajo Kobalova vina precej.​

Špela Bernhard Kobal je kot sociologinja nazadnje delala kadrovski službi Leka, a se je po 20 letih življenja v Ljubljani vrnila na rodni Ptuj in si z Bojanom ustvarila družino, ki že ima novega člana, 14-mesečnega Urbana: "Čeprav sem skozi delo spoznavala velike korporacije, sem si vedno potiho želela, da bi imela družinski posel. Vesla sem, da sem v zvezi z Bojanom našla nekaj našega, pristnega, svojega. Očitno mi je bilo namenjeno, da se bo vrnitev na Ptuj zdela nekaj naravnega. Zelo dobro se počutim tudi v Halozah in sploh ne pogrešam Ljubljane. Kljub temu da je v času trgatve velik tempo in da majhen otrok zahteva veliko, ne čutim nobenega stresa, podobnega tistemu v Ljubljani." Pomembna je tudi skupna vizija, druga vrsta ljubezni do dela, pravi Špela in doda, da sta z Bojanom precej različna: "Bojan je master v kleti, medtem ko se jaz na to nič ne spoznam. A se v vinogradu že učim." V podjetju odslej skrbi za komuniciranje in marketing. Med načrti Kobalova omenita predvsem obnovo stavbe na haloškem posestvu, ki bi jo rada uredila v degustacijski objekt. Za zdaj degustacije še izvajajo v Vinoteki Kobal v ptujskem starem mestnem jedru.