Vida Božičko Štajnberger
"Strast do satire me spremlja že od otroštva. Vedno sem imel rad humor. Spomnim se, da sem vsako nedeljo komaj čakal, da bo na Radiu Maribor na sporedu Nedeljski feljton. Kasneje sem poslušal tudi Toneta Fornezzija Tofa, Saša Hribarja sem spremljal od njegovih začetkov. Še danes mi ne uide praktično nobena satirična oddaja," pravi Toni Butolen.
A Toni ni le zvesti poslušalec in gledalec vsega smešnega, pač pa se v zadnjih letih tudi sam preizkuša v pisanju komedij. V nizu zdaj že štirih predstav je ustvaril ikonične like, ki se v vsaki naslednji igri nadgrajujejo, vedno pa predstavljajo odzive na aktualne dogodke. Glavni lik je preprosti Haložan, ki ga Toni igra kar sam, v igri je vedno tudi spodnja soseda, prav tako preprosta Haložanka, in zgornja soseda, ki pa se na odru nikoli ne pojavi. "To je imaginarni lik, ki pa se je res že dobro prijel. To je soseda, ki se je v Haloze priselila iz Ljubljane in temu preprostemu sosedu meša glavo. A on je ortodoksni Haložan, ki ne bo zblaznel. Tu je potem še vedno en negativni moški lik in še en moški lik, katerega vloga se spreminja," je karakterje opisal Butolen. Igralska zasedba je pri vseh njegovih predstavah večinoma enaka, karakterji pa se vedno znajdejo v drugi situaciji.
Vsaka predstava dvorano v Žetalah napolni do zadnjega kotička. Če še ne v prvem prizoru, pa se pri vsakem naslednjem iz občinstva sliši glasnejši smeh. "To je zato, ker je humor res aktualen in ker se vedno osredotočim na nek dogodek, ki nas je v občini najbolj zaznamoval," pravi. Tako je bila rdeča nit ene od predstav medved - in to v tistem letu, ko so v žetalskih gozdovih srečali medveda. Lani so v občini gradili optično omrežje, zato je predstavo snoval okrog tega dogodka, naslov zadnje predstave je Črna gradnja: "Tukaj sem borbo malega človeka z nesmisli birokracije pripeljal tako daleč, da je postalo stranišče na štrbunk primer črne gradnje, ki ga je treba odstraniti." Četudi izhaja iz lokalnih dogodkov in ljudi, pravi, da je vsaka podobnost z resničnostjo zgolj naključje - in se ob tem nasmeji.
Kljub večni borbi malega človeka z državo in birokracijo, kar je rdeča nit Butolenovih scenarijev, se njegove igre vedno končajo s spravo. Tako na koncu gledalcu ostane nekaj upanja v pravičnost - in več tega bi si Toni Butolen želel tudi v resničnem svetu. "Z malo več razumevanja do vsakodnevnih težav običajnih ljudi bi se marsikaj dalo rešiti bistveno prej in bistveno bolje," je prepričan. A ker je nesmislov za vsakim vogalom veliko, mu materiala za satiro ne zmanjka. "Jaz res ves čas poslušam radio. Novice mi ne uidejo. Radio je prižgan v hiši, hlevu, traktorju ... Ko sem v fazi ustvarjanja, se mi včasih med poslušanjem kaj utrne. Takrat pustim delo v hlevu in tečem za računalnik, da to zapišem," pove. Sicer pa njegovo ustvarjanje poteka tako, da si najprej napiše osnovo. "Že na začetku vem, da bom pisal v štirih dejanjih, zato hkrati pišem vsako po malo in dogodke skušam povezovati med seboj. Sicer se lahko zgodi, da se pri enem dejanju razpišeš preveč, potem pa nimaš rdeče niti za naprej. Zato je pomembno, da imaš najprej pripravljeno ogrodje," razlaga Butolen. Ko se loti dela, mu ideje kar rojijo po glavi, misel na zgodbo pa ga spremlja pri vseh vsakodnevnih obveznostih. Vseeno se kdaj zgodi, da ne ve, kako nadaljevati. "Takrat počakam dan ali dva, potem pa se že zgodi nekaj takega, da se mi porodi ideja za nadaljevanje zgodbe."
Ko je scenarij v delovni verziji, ga skupaj pregledajo s soigralci in še kaj dodajo, nato se začnejo vaje. To je običajno v oktobru, do božičnih praznikov pa mora biti predstava pripravljena za prvo uprizoritev. "V zadnjem času ponovitev ne delamo, nekako nimamo časa, da bi lahko vaje nadaljevali. Ne vem, ali bomo še kdaj gostovali, bi si pa želel, da bi v prihodnje morda zaživela še kakšna mlajša gledališka skupina in da bi si kdaj lahko privoščili tudi režiserja. Za zdaj vse delamo sami," razlaga.
Čeprav pravi, da je najljubši del njegovega ustvarjanja aplavz na koncu predstave, ko mu odleže in ko vidi, da so igro pripeljali do konca, pa to ne pomeni, da bo vse delo, ki je potrebno pred tem, v prihodnje opustil. Idej ima še veliko. Mimogrede je omenil, da se mu je v glavi že porodila zamisel za naslednjo predstavo, pa je šele začetek leta. "To je le prva ideja, moramo počakati, kaj vse bo leto še prineslo. Zagotovo se bo zgodilo še veliko zanimivega."
