Zaradi šeg, ki spremljajo posamezne dni in dogodke, postanejo ti nekaj več, ker jih posamezniki s prevzetimi dejanji vzdignejo nad vsakdanjost," o božično-novoletnem času razlaga etnologinja in kulturna antropologinja Ursula Pipenbaher. Božič je simbolno še vedno praznik svetlobe in luči, ki nas napolni z močjo za boj proti temi, razlaga strokovnjakinja. Verujoči najdejo moč v veri, neverujoči pa v miru in druženju ali navadah, ki spremljajo praznik v tem zimskem času. "Ljudje se na praznike pripravljajmo cel december. Srečujemo se, si izmenjujemo voščila, proslavljamo, se obdarujemo, organiziramo srečanja in skupna praznovanja. Ta čas nam pomeni predvsem čas za družino in prijatelje. Letos to opazimo še toliko bolj zaradi vseh prepovedi, s katerimi smo ločeni od svojih najdražjih. Mogoče bomo s tem spoznali, kaj je zares pomembno. Zato prazniki ne izgubljajo pomena, se je pa pomen božiča v sodobni družbi zelo spremenil," še pravi Pipenbaherjeva, sicer zaposlena na Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica.
Poseben, čaroben čas
Čas od božiča do 6. januarja je meljudmi od nekdaj veljal za nekaj posebnega: "V predkrščanskem času je bil to čas skrivnosti in nevarnosti, saj naj bi bil svet takrat odprt vsemu hudemu, a tudi dobremu. Takrat je bilo mogoče vzpostaviti stik s predniki in bogovi, pogledati v prihodnost in z magijo nanjo celo vplivati. Obdobju dvanajsterih noči, ko je sonce najnižje, ponekod pri nas pravijo volčje noči. Poimenovanje izhaja iz časov, ko je tudi divjadi primanjkovalo hrane in so se volkovi začeli zbirati v krdela in pričeli napadati vasi ter povzročati škodo."
Dediščino prenašajo na mlajše
Ursula Pipenbaher je vesela, da je del ekipe na Zavodu za kulturo Slovenska Bistrica, kjer so v zadnjih desetih letih ustvarili nekaj res dobrih projektov, povezanih z obujanjem kulturne dediščine. "Ponosna sem na projekte Doživetje Pohorja, Aktivno Pohorje in Rojstvo Evrope, ki je potekal z mednarodnimi partnerji. Gre za programe, vezane na prenos kulturne dediščine našega območja na mlajše in starejše generacije. Rezultati projekta so pokazali, da delamo dobro in da okolica potrebuje tovrstne programe," zadovoljno ugotavlja.
Edini krščanski praznik božičnega časa je bil sprva 6. januar, ki ga danes še vedno praznuje vzhodna cerkev, za rimokatoličane pa pomeni zaključek božičnega časa. Šele 300 let po Kristusovem rojstvu se je uveljavilo praznovanje njegovega rojstnega dne 25. decembra. Skozi leta se je obdržala trikratna sveta maša - ob polnoči, ob zori in čez dan.
Jaslice in smrečice iz 17. stoletja
Šege in navade, ki spremljajo to obdobje, pa se skozi generacije spreminjajo. Vse bolj se tako denimo vrača navada sajenja mladega žita na god svete Lucije (13. decembra), ki so ji ljudje pripisovali posebno moč, zimskemu soncu naj bi namreč povrnila moč, da bi ponovno ogrelo zmrznjeno zemljo in bi iz nje vzklili novi plodovi. Močan pomen in čarobno moč so v času božiča od nekdaj imeli svetloba (ogenj, luč), kruh in zimzeleno okrasje. Navada postavljanja jaslic ali aranžiranega prikaza Kristusovega rojstva je mlajša in pri nas datira v 17. stoletje.
Navada postavljanja oziroma okraševanja novoletne jelke pa izvira iz krašenja domov in gospodarskih poslopij z zimzelenim okrasjem, mladim žitom in plodovi, ki simbolizirajo moč in svetlobo, ter iz postavljanja božičnega drevesca v bivalno okolje (druga polovica 19. stoletja). V Evropi se je drevesce pojavilo že prej, konec 17. stoletja, z okraski in darili pod njim pa v zahodnoevropskih mestih šele v 18. stoletju. "Pri nas božičnega drevesca na podeželju niso poznali vse do konca prve svetovne vojne. Božično drevesce je bilo predvsem na podeželju sprva kot viseča smrečica v bogkovem kotu, kasneje pa tudi samostoječa smrečica, kot je danes," nadaljuje Pipenbaherjeva in doda, da je po drugi svetovni vojni z novim političnim režimom božično drevesce dobilo ime novoletna jelka.
Z njo smo preskočili od praznovanja božiča (ki je bil v tem času prepovedan) do proslavljanja praznika novoletne jelke. Z njo je prišel tudi dedek Mraz. Z osamosvojitvijo in spremenjenimi družbenimi razmerami se je ta dobri mož obdržal, v pozabo pa je šlo poimenovanje praznika novoletna jelka. Danes govorimo o novoletnem praznovanju oziroma o praznovanju novega leta. Izraz novoletna jelka je ostal le še oznaka za vrsto okrašene jelke ob koncu leta. Okrašene smrečice ali jelke pa se postavljajo tudi na javnih prostorih.
Božič ali sveta bil(ja)
Božiču so na območju slovenskobistriškega Pohorja rekli tudi sveta bil(ja), še pove raziskovalka, ki tudi sama z družino živi v Šmartnem na Pohorju. Med ljudmi se je ohranil lep pregovor o postavitvi božičnega drevesca ali "krispana" in drugega božičnega okrasja: Sveta bilja gor zabila, trije kralji dol pobrali. Poleg obrednega božičnega kruha in potice se je na tem območju pekel tudi "klecnbrot", sadni kruh, v katerega so dali narezano posušeno sadje in oreščke (hruške, jabolka, orehe). Drevesce so okrasili z orehi in kockami sladkorja, zavitimi v papirčke. Te so otroci počasi, od začetka do konca božičnega časa, kradli z drevesca. Na predvečer božiča so skuhali čaj, povečerjali kruh in potico, nato pa odšli k polnočnicam. Ponekod so se postili do polnočne maše, po kateri so si privoščili klobaso. Naslednji dan je bil dan praznovanja. Zjutraj so kljub prazniku morali poskrbeti za živino, nato so se udeležili jutranje maše, po kateri so se vrnili domov na bogato kosilo v družinskem krogu. Daril marsikje ni bilo, če pa že, so bile to običajno volnene rokavice, nogavice ali podobno. "Spominjam se, da mi je prababica kot otroku pripovedovala, da je grof Attems, ki je bil do konca druge svetovne vojne lastnik gradu v Slovenski Bistrici, svoje zaposlene ob vsakem božiču obdaroval. Vedno je dobila gumijaste škornje, kar ji je ogromno pomenilo," pove Pipenbaherjeva.
In kako bo z družino preživela božične praznike? "Praznike imamo nasploh zelo radi. Decembrski praznični čas preživljamo tako, da okrasimo stanovanje, postavimo in okrasimo drevesce, pečemo piškote, pišemo voščilnice, izdelamo venček. Izdelava venčkov že tradicionalno poteka pri moji mami, kjer imamo pravo malo ustvarjalnico. Na predvečer božiča imamo običajno večerjo s sorodniki s simboličnim obdarovanjem." Pravi, da ima ob družini - možu Gorazdu, petletnem sinu Roku in dveletni hčerki Lučki - ter službi bolj malo prostega časa oziroma si ga ne vzame dovolj. Kolikor ga pa ima, ga kakovostno izkoristi. Rada se tudi druži s prijatelji, uživa v hribih, alpinističnem in športnem plezanju, rada pleše, bere knjige in v zadnjem času tudi kolesari.
