V teh dneh se zaključuje aktualno šolsko leto. Edmund Pogorevc iz Slovenske Bistrice pa bo naštel že dve desetletji, odkar je zaključil svojo poklicno pot kot vodja šolske podružnice na Zgornji Ložnici. Tam je služboval v letih od 1962 do 2002, prej pa je bil med letoma 1959 in 1961 učitelj na Osnovni šoli Šmartno na Pohorju. Skupno ima za seboj torej 42 let učiteljske službe. "Prvega septembra bom začel dvajseto leto upokojitve. Srečujem svoje nekdanje učence in z veseljem se me spomnijo. Ko sem bil aktiven, sem sodeloval tudi pri Kulturnem društvu Zgornja Ložnica, pa pri krajevni skupnosti pri potrebah za šolo, da bi izboljšali prostore, in smo dosegli, da so dozidali dodatne razrede, telovadnico in vrtec, kar je že premalo in jih bodo morali razširiti. Nekaj učiteljskih kadrovskih stanovanj bi bilo treba preurediti v šolske prostore," razmišlja.
Bili so drugi starši
Kot vodja šole je delal vse. "Le računovodstvo je bilo v osnovni šoli v Slovenski Bistrici, kjer je bila centralna šola, in ravnatelj. Zvrstili so se Marjan Debeljak, Avgust Vidmar in Ivo Ajdnik. Razumeli smo se. Takrat je tudi v Slovenski Bistrici bila več kot polovica podeželskih otrok, kakor je še danes. Otroci hodijo v Slovensko Bistrico iz Spodnjega Prebukovja, z Devine, iz Klopc, Spodnje Nove vasi, s Cigonce, iz Vrhol," poznavalsko razloži.
"Takrat ni bilo čutiti pridiha politike, le občina je sodelovala pri izbiri ravnateljev. Mislim, da bo tudi sedanja ravnateljica slovenjebistriške osnovne šole Pohorskega odreda Tatjana Pufič kmalu dopolnila leta za penzijo, mislim, da že letos, in bo šola iskala novega ravnatelja. Po mojih izkušnjah je dobro, da ravnatelj prihaja iz domačega kraja, na Slovenskem je vedno veljalo, da mora biti osnovna šola povezana z domačim okoljem," razmišlja. "Na Ložnici je še vedno domače vzdušje, v Slovenski Bistrici pa je preveč otrok na kupu in lahko marsikaj skrijejo. Otroci so takrat učitelje spoštovali, imeli smo lep odnos, bili smo jim drugi starši in velikokrat smo pomagali reševati socialne probleme."
Sam je dve leti osnovno šolo obiskoval na Ptuju, ker je bil oče kot železniški uslužbenec prestavljen tja, preostalih šest razredov pa na Osnovni šoli Pohorskega odreda v Slovenski Bistrici. Po osnovni šoli je šel v srednjo šolo, na takratno učiteljišče v Maribor, kar je trajalo pet let. "Od tretjega letnika smo imeli učne nastope v zgradbi poleg učiteljišča, ki se ji je reklo vadnica. Vsak teden sem imel kak nastop pri učencih od prvega do osmega razreda. Učiteljica je bila v razredu kot poslušalka, nato mi je svetovala, kaj je še treba spremeniti. To je bila praksa v razredu, poučeval pa sem matematiko, slovenščino in zgodovino," pripoveduje Edmund Pogorevc o svojih učnih začetkih. Nato je študiral zemljepis in zgodovino na sedanji Pedagoški fakulteti v Mariboru in pridobil naziv predmetni učitelj zgodovine in zemljepisa na višji stopnji.
Ko je odslužil vojaški rok v Mostarju in Pulju, je šel poučevat na takratno Ljudsko podružnično osnovno šolo na Zgornjo Ložnico. Najprej je šest let poučeval petošolce, nato je postal vodja te šole. "Hkrati sem še vedno poučeval, skupaj vseh 40 let, vse predmete, iz Slovenske Bistrice so učitelji prišli poučevat le glasbeni pouk in angleščino. Takrat je na Ložnici bila še osemletka, nato le do petega razreda. Imeli smo tudi malo šolo, kasneje pa je končno na Ložnico prišel vrtec," se spominja in doda, da je lepo, da je zdaj na Ložnici spet devetletka. Zmeraj pa je poudarjal pomen šole za takšen kraj, kot je Zgornja Ložnica, kaj pomeni za prihodnost kraja, njegov obstoj.
Aktiven tudi v kulturi
Aktiven je bil tudi pri DPD Svoboda Slovenska Bistrica, "pri fotografski sekciji. Bil sem tudi predsednik zveze, ki je združevala vsa kulturna društva, prej je bila naša občina velika in je bilo veliko dela. Iz te zveze je potem nastal zavod za kulturo. Stane Gradišnik ima pri tem velike zasluge. Sedanja direktorica Herta Žagar, njegova nečakinja, nadaljuje njegovo delo. Žagarjeva je bila rojena v učiteljski družini in je počasi rasla v ljubiteljsko režiserko in na druga umetniška področja."
Edmund Pogorevc pa je pred dvema letoma ponovno sodeloval z zavodom za kulturo, kot član uredniškega odbora Biografskega leksikona občine Slovenska Bistrica o ljudeh iz teh krajev. "Temelji tega leksikona so pri Stanislavu Gradišniku, ki je pred letom 1940 napravil prvo zbirko seznama zanimivih Bistričanov in jo stalno dopolnjeval. Ko se je upokojil, je njegovo delo nadaljeval Silvo Husu. Iz tega je pod pokroviteljstvom zavoda za kulturo nastal ta leksikon, ki se vedno dopolnjuje z novimi osebnostmi," pove.
"Dobro je, če je ravnatelj iz kraja, kjer šola"
Kot zgodovinar je Edmund Pogorevc napisal tudi Zgodovino Zgornje Ložnice in šole (šola je bila ustanovljena leta 1881). "Pisal sem tudi o zgodovini Lovra Stepišnika, prvega potujočega slovenskega knjižničarja, in manjše življenjepise zaslužnih Zgornjeložničanov, med njimi tudi o dr. Josipu Vošnjaku na osnovi raznih dokumentov in po spominih domačinov." Še vedno je tudi član Zgodovinskega društva dr. Jožeta Koropca. "Zgodovina je prijazna veda, ki te seznanja z nekdanjimi časi v domačem kraju in domačimi ljudmi, vzgojitelj in učitelj pa si vse življenje," še pove.
Več kot osem let je bil tudi predsednik Društva upokojencev Slovenska Bistrica, ki je takrat štelo okoli 1450 članov, potem so se razdelili v manjša društva – Laporje, Zgornja Ložnica … Bil je tudi predsednik stanovanjske komisije za upokojence za potrebe nepremičninskega sklada pokojninskega in invalidskega zavarovanja Ljubljana, kar bo v teh dneh predal nasledniku.
