(Iz Štajerca) Igor Fekonja, ki je gasilec že več kot 50 let: S kolegi šele po intervenciji kdaj pomislimo na strah

Igor Fekonja je v gasilske vrste stopil leta 1970 kot pionirček in tako sledil dedku, očetu in bratu. Že leta po njegovi poti v gasilstvu stopata oba sinova Miha in Rene, gasilka je tudi žena Helena, ko ima čas, se jim rada pridruži še hči Tamara: "Pri nas ni nič neobičajnega, če ob klicu na pomoč s sinovoma zapustimo nedeljsko družinsko kosilo ali kakšno praznovanje. Kaže, da bodo gasilci tudi vnuki, ki že sprašujejo, kdaj bodo lahko šli na prve vaje. Ob klicu se postavijo ob steno hiše, da lahko mi trije brez težav kar se da hitro odhitimo proti gasilskemu domu."

Pri več kot 3000 intervencijah

Ob lanskoletni 150-letnici PGD Ptuj je prejel gasilsko značko za 50 let predanosti gasilstvu. "Do sredine marca smo imeli ptujski prostovoljni gasilci 28 intervencij, sam sem sodeloval pri 26. Za mano pa je skupno že 3147 intervencij, ob 3000. so mi kolegi gasilci pripravili prijetno presenečenje. Na omarico s stvarmi so mi obesili številko 3000 in vsi čestitali. Ja, veliki kolegi smo, zelo si zaupamo, saj je uspešnost naših intervencij odvisna tudi od našega sodelovanja, tovarištva. Vemo, kaj kdo zmore in kakšne naloge lahko komu zaupamo. V ogenj, denimo, ne more kar vsak, pri takih intervencijah gre, poleg strokovnega znanja, tudi za veliko zaupanje. In velikokrat šele po kakšni zahtevni intervenciji gasilci pomislimo na strah. Najbolj sem vesel, da smo se s tovariši z vseh intervencij zadnja leta, ki sem jih vodil, vrnili živi in zdravi, pa tudi večjih poškodb ne beležimo," je srečen Fekonja. Poklicni monter vodovodnih naprav je že leta zaposlen na ministrstvu za notranje zadeve in je na ptujski policijski postaji vodja tehnične službe.

S čolnom po Dravi, da spoznajo pasti reke

PGD Ptuj ima status 5. kategorije, kar pomeni, da posredujejo v požarih, pri nesrečah v in na vodi, v nesrečah z nevarnimi snovmi, pa seveda tudi v prometnih nesrečah. "Dandanes je gasilstvo povezano z veliko znanja, brez tega ne gre in sam sem se vsa leta resnično veliko izobraževal," pravi inštruktor gasilstva, tehnični reševalec, strojnik z opravljenim izpitom za radijske zveze, potapljač, voznik avtolestve, ki seže kar 32 metrov visoko, in gasilskega dvigala, pa voditelj gasilskega čolna, tudi bolničar.

"Še vedno se redno udeležujem izobraževanj in usposabljanj, ki so na Igu ali v Pekrah. Intervencije so vse zahtevnejše, vse več je tako imenovanih tehničnih intervencij, kjer so prisotne razne kemikalije in druge nevarne snovi. Delo gasilcev je v takih primerih veliko zahtevnejše. Klasični požari danes niso več na prvem mestu. Tudi na Dravi in na Ptujskem jezeru je vse več nesreč. Tudi smrtni primer smo že imeli, ko sta se zaletela voznika skuterjev," pove Fekonja, gasilski častnik II. stopnje, ki vodi številne intervencije svojih kolegov. Še vedno se rad spominja posredovanja v požaru na kmetiji, ki so ga hitro in uspešno ukrotili, je pa ogenj nekoliko osmodil pujska, ki so ga rešili: "Gospodarica nam je tistega pujska na vsak način želela podariti v zahvalo in je tako dolgo vztrajala, da smo ga na koncu res odpeljali."

Ob nedeljah se občasno s kolegi zapelje po Ptujskem jezeru in Dravi z enim od treh gasilskih čolnov: "Voda ljudi privlači, a je lahko tudi zelo nevarna, zato je dobro, da gasilci poznamo njene pasti, tokove, tudi nanose mulja pa druge ovire, kot je skrito vejevje, cela podrta drevesa. Če nas ljudje vidijo na kaki vožnji po reki ali jezeru, je to v prvi vrsti zato, da sami odkrijemo vodne pasti, saj potem lažje in hitreje pomagamo," razlaga.

​Med gasilci vse več mladih

Ga v gasilstvu vendarle kaj moti? "Ne morem mimo papirologije, ki je je preveč. Sem tisti, ki bi raje, povedano po domače, premetal tovornjak šodra, kot napisal nekaj strani dolgo poročilo po vsaki intervenciji," odkrito prizna Igor Fekonja. "Se zgodi, da pridem z intervencije ob dveh ponoči, zjutraj grem v službo, zvečer se utrujen vrnem domov in se potem težko spravim za računalnik. Vsako poročilo pa je treba oddati v petih dneh," potoži. Nikoli mu ni bilo žal, da je postal gasilec: "Občutka, da sem nekomu lahko pomagal, se ne da opisati. S tem, ko sem nekomu pomagal, je bil poplačan ves moj trud in trud vseh, ki smo sodelovali v intervenciji."

Kot podpoveljnik PGD Ptuj vodim intervencije, se jih udeležujem, vodim, kot moji kolegi, tudi naše tedenske gasilske vaje in sem še vedno aktiven gasilec. Ta naša gasilska srečanja ob četrtkih so včasih pravo garaško delo, saj gre tako za strokovno usposabljanje kot ohranjanje fizične kondicije. "Redne vaje imajo tudi naši najmlajši gasilci in nadvse vesel sem, ker se nam pridružujejo. Bila so leta, ko mladih delo v gasilskih vrstah ni kaj dosti zanimalo, zadnja leta pa so naše vrste spet vse številčnejše. Prihajajo naši otroci in vnuki pa njihovi prijatelji, obiskujemo tudi osnovne šole, kjer učencem predstavimo naše delo in nekatere navdušimo za gasilstvo, ki je resnično humanitarno poslanstvo. Je način življenja, ki povezuje tudi naše družine. Včasih smo bili znani po gasilskih veselicah, zdaj tega sicer ni, a mi že poskrbimo za manjša druženja, še vedno, ko je to pač mogoče, se nam naši someščani radi pridružijo na kresovanjih, mnogi nas podprejo s kakšnim prispevkom za koledar. Ja, te še vedno odnašamo med naše ljudi," pravi gasilec in dodaja, da priskočijo na pomoč tudi, ko je treba z drevesa rešiti kakšno mačko ali odstraniti sršenje ali osje gnezdo, ki ogroža ljudi. Tudi njegov prosti čas zaseda gasilstvo, zadnji dve leti pa je tudi lastnik črne nemške ovčarke Žuje: "Zdaj spoznavam, zakaj pravijo, da je pes človekov najboljši prijatelj. Z Žujo sva že obiskala pasjo šolo in dobro se je izkazala, zdaj jo počasi usmerjam v to, da bo morda lahko kdaj pomagala tudi pri reševanju."