Iz Štajerca: Nov dom sta iskala tudi v Braziliji, našla sta ga v Slovenskih goricah

"Pred obdobjem epidemije smo imeli skupine, ki so prišle na ogled kmetije in po informacije o samooskrbnosti. Ker sem opravila tečaj za turistično vodnico po Sveti Trojici, sem obiskovalce lahko popeljala tudi po kraju," razloži Milica Škof, ki vse to sedaj pogreša. Kar štirinajst let je tudi že aktivna članica Društva kmečkih žena in deklet Sveta Trojica. "Članice smo bile del občinskih dogodkov, predstavile smo se povsod, kjer je bilo le mogoče. Sedaj je to okrnjeno, a skupina za ročna dela, katere vodja sem, se že vsa leta srečuje vsak torek. Štiri ure namenimo ročnim delom, kartanju, predvsem pa druženju. Sedaj sicer nimamo toliko motivacije za ustvarjanje, saj ni razstav in dogodkov, a vztrajamo in ostajamo povezane, kar je najbolj pomembno," razmišlja.

Milica veliko tudi sama veze, plete, kvačka in šiva. "Prti, šali, copatki, rokavice, nogavice in še bi lahko naštevala. Vse, kar ima uporabno vrednost. Posebej pa me je k ustvarjanju spodbudilo rojstvo vnuka in zanj sem nakvačkala tudi precej igračk." Igračke, ki posnemajo like živali, so usklajenih barv, s kvačkano zunanjostjo, tudi premikajočimi se očmi, polnilo pa je enako tistemu v blazinah, kar igračam zagotavlja enostavno čiščenje v pralnem stroju. "Ne potrebujem veliko spanja, zato veliko izdelkov nastane prav ponoči." Ročnih spretnosti so se v njenem otroštvu priučila skoraj vsa dekleta, tako so si krajšala čas, hkrati pa lepšala domače okolje, pove. "Naučile smo se reciklirati in iz majhnega ustvariti veliko. Prihajam sicer iz mestnega okolja, a nikakor ni bilo kar vsega v izobilju, morali smo se znajti," doda. Danes je v veliko pomoč tudi svetovni splet, saj je na njem najti veliko idej za ustvarjanje.

Pri svojih petnajstih letih je že delala v proizvodnji, da je lahko prispevala v domačo blagajno, vseskozi pa je imela veliko željo po znanju. Pridobila je izobrazbo s področja ekonomije in delala kot finančna nadzornica v podjetju z nemškimi lastniki. "V Ljubljani sva imela z Mirkom hišo z nekaj zemlje, ob tem pa še vikend s sadnim vrtom. Tako sva med tednom bivala v hiši, vse uredila, ob koncu tedna pa sva šla na vikend, uredila okolico, rastline in tako vsak teden. Bilo je kar naporno." A kljub natrpanemu urniku je bila tudi v Ljubljani aktivna, vodila je študijske skupine.

Kupujeta le malo

Pod roke jima je nekega dne prišla zbirka knjig Anastasija. "Avtor zbirke je Vladimir Megre in prav on je tisti, ki naju je navdušil, da je samooskrbnost pomembna. Na ta način namreč človek najde več svobode in miru, navsezadnje to vsi iščemo, a zato je treba razmišljati širše, kar ni lahko, treba je stopiti iz cone udobja. Trudiva se slediti načelom biodinamične pridelave po Rudolfu Steinerju. S tega področja sem hodila tudi na izobraževanja. Kljub vsemu si morava tu in tam pomagati s kupljenimi, nebiološkimi pripravki, a res minimalno," pojasni. Imata tudi manjši traktor, pšenico in koruzo sejeta ročno, nato njive obdelata s traktorjem. "Eno leto sva sejala piro in pridelala svojo pirino moko, čeprav je to res dolgotrajen in zahteven postopek. V ta namen sva nabavila tudi mlin. Okoli hiše so posajene jagode, borovnice, asimina, kaki, kivi, ribez, jablane, hruške, kosmulje, maline, breskve, češnje, višnje, slive in še bi lahko naštevala. Toliko pridelava, da kar nekaj pridelka razdeliva, podariva." Sama pridelata okoli 80 odstotkov živil za svoje potrebe in prav to je smisel samooskrbnosti.

A do kotička, ki sta mu nadela ime MiliMir (izpeljanka iz njunih imen), nista prišla kar mimogrede, na hitro. "Oba zelo rada potujeva. Bila sva en mesec v Braziliji in si že skoraj tam izbrala kotiček, kjer bi se naselila. Nato sva po vsej Sloveniji iskala primerno zemljišče in po dveh letih, ko sva bila povsem prepričana, kaj želiva, sva naključno preko informacij znancev našla to zemljišče v Sveti Trojici. Obsega dva hektarja. Postavila sva rastlinjak, prodala vse, kar sva imela, ogradila en hektar, saj Megre poudarja, da je prav toliko dovolj za samooskrbnost, drugi hektar pa dajeva v najem. Prej je bila to v celoti njiva s koruzo, le manjša, starejša hiša pa je bila, kjer je sedaj novo gospodarsko poslopje."

V upokojenski dobi sta se lotila gradnje hiše, gospodarskega poslopja, zasajevanja sadnih dreves in grmičkov okrasnih rastlin ter urejanja vrta in manjše njive. "Koncept gradnje in zasaditve sva si zamislila sama, tako da vse skupaj spominja na manjši park. V vseh letnih časih je prijetno, sedaj na vsaki veji pojejo ptički, spomladi, ko bo vse zacvetelo, bo brenčalo. Pravi mali raj na zemlji, kamor radi prihajajo tudi najini najbližji," o njunem trudu z navdušenjem govori Milica.

Okoli hiše se sprehajajo štiri muce in kuža, imata pa še kokoši in race. "Race poskrbijo za polže. Najine kokoši se tukaj izvalijo, zrastejo in nesejo jajca popolnoma brez umetnih pripravkov, prav zanje pridelujeva tudi žita." Nekaj je treba delati, je prepričana Milica. Pravi, da se je od narave vedno mogoče kaj naučiti, in ker jima življenjske moči in energije ne primanjkuje, jima prav nič ni težko. "Težje je živeti danes kot v mojem otroštvu, vsega je enostavno preveč. Ko sem takrat poslušala pravljico Mizica, pogrni se, sem si želela, da bi enkrat imela toliko obilja. Zdaj ga imamo, pa ni lažje, saj so se skrhali medsebojni odnosi. Koga bi sedaj povabili, pridite na igro človek ne jezi se, kot smo to počeli pred leti? Saj nimamo časa, kajne? Pa naše glave so enostavno prepolne informacij, zadovoljstvo pa je težko najti. No, midva sva ga, v najinem kotičku pri Sveti Trojici."