(IZ ŠTAJERCA) V Muretince na obisk h graščaku: Za preživetje opravlja tudi delo avtobusnega šoferja ali sede v tovornjak

Ko sem v gradu v Muretincih, pred vrata postavim napis Danes grad odprt, običajno pa smo tam ob koncih tedna in seveda takrat, ko se kaj dogaja. Tega je sedaj v gradu, ki je sicer v lasti križniškega reda, po dveh z epidemijo zaznamovanih letih spet vse več," pravi v pozdrav Golc, ki prihaja iz Markovcev na Ptujskem polju, prvi mož KUD Baron in najemnik gradu, ki stoji v sosednji občini Gorišnica. "Vsa ta grajska zgodba ima korenine v času, ko sem bil 12. princ ptujskega karnevala in sem se povsem vživel v lik barona Jakoba Breunerja Markovskega, zdaj je od tega že dobro desetletje. Zgodba Marije Hernja, ki je spletla mojo, pa tudi vse ostale, prinčevo zgodbo v resnično lepo pripoved, me je povsem prevzela, pa ne samo mene, pač pa tudi mojo družino in somišljenike, ki so takrat predstavljali moje spremstvo," se spominja zgovoren sogovornik, ki je po dveh letih prinčevanja sklenil, da oblačil ne bo odložil v kot, pač pa je ustanovil društvo, ga poimenoval Baron in začel prirejati baronove tabore.

Tradiciji zvest od malega

"Že eden prvih, takrat ob reki Dravi v Novi vasi pri Markovcih, je bil zelo odmeven, obudili smo stare običaje, povezane z življenjem v naših krajih, svoje so prišle pokazat skupine iz širšega okolja, tudi tujine, in kolebanja ni bilo več. To moje poslanstvo ohranjanja starega se je preprosto moralo nadaljevati. Tradiciji in ljubiteljskemu delovanju sem zvest že od mladih nog, ko sem bil korant in plesalec v markovski folklorni skupini in kasneje nekaj časa vodil našo malo prosvetno društvo v rojstnih Prvencih. Najprej pravega prostora za delovanje nismo imeli, pa smo se tako selili tudi na dvorišče baročnega dvorca v Dornavi in se družili na gradu Turnišče. Sam pa sem ves čas iskal grad, kjer bi lahko delovali vse leto. Kaj leto, desetletja. Takrat sem izvedel, da križniški red daje v najem ta grad v Muretincih, in kaj hitro smo sklenili dogovor o večletnem najemu. Zdaj grad, ki je več let sameval, počasi urejamo. Dela je veliko, a idej nam ne zmanjka. Tako smo že uredili sobo, v kateri predstavljamo prinčevo zgodbo, ljudje si radi ogledajo viteško sobo, svoj prostor ima v gradu tiskarna, kjer deluje s svojo manufakturo po svetu znani Mojster Janez, ki je tudi naš član. Predstavljamo žganjekuho, kjer v sokove in žganje prelivamo tukaj pridelano sadje, jabolka, slive in grozdje z brajd. S prostovoljnim delom smo uredili jedilnico in priročno kuhinjo, vabimo tudi v knjižnico in manjšo trgovinico z ročnodelskimi izdelki naših članov," med sprehodom po grajskih sobanah razlaga Janez Golc in zadovoljen pove, da so na gradu nekateri obiskovalci tudi že prespali: "Jezdeci Valvazorjeve konjenice so se imeli tukaj prav lepo, prenoči kdaj tukaj tudi kakšna skupina sodelujočih na naših prireditvah, ki prihaja iz bolj oddaljenih krajev, a kakega posebnega razkošja za zdaj pač ne gre pričakovati. Radi bi v prihodnje uredili še pet prostorov in kopalnici."

Za sedem ur košnje

Za preživetje sicer priložnostno opravlja tudi delo avtobusnega šoferja ali sede v tovornjak, a vsak prosti trenutek izkoristi za življenje na gradu: "Je kaj delati tukaj in resnično imam srečo, ker so okrog mene ljudje, ki pomagajo in jim je mar za ohranjanje naše kulturne dediščine. Ko je treba pokositi to grajsko posest, in to je vsaj 13-krat na leto, imam za sedem ur dela. Skrbeti je treba za sadovnjak, pa brajde. Vsega dela res ne bi zmogel sam, še posebno ne v času, ko se pripravljamo na kak tabor ali gostovanje. Na dvorišču smo postavili šotor za prireditve, saj večja druženja v gradu niso mogoča. Večidel dogajanja se tako odvija zunaj, na prostem, kjer bo baronov tabor potekal že sredi junija.

Na dvorišču gradu Muretinci bo marsikaj mogoče videti in doživeti ter se sprehoditi tudi po grajskih sobanah. Med obiskovalci pa se bo sprehodil sam baron Jakob s svojim spremstvom. "V soboto, 18., in v nedeljo, 19. junija, bo tukaj živahno, kot je bilo pred epidemijo. Skupin, ki napovedujejo svoj prihod, je iz dneva v dan več, saj si po dveh letih vsi želimo ponovnega srečanja," napoveduje Golc, baron Jakob Breuner Markovski, ki nasploh rade volje sprejme goste. Pa se tako pri njem pogosto ustavijo upokojenci, člani različnih društev, pridejo kolesarji in pohodniki: "Prirejamo tudi otroške tabore in v preteklih letih je pri nas življenje nekoč spoznalo že več kot 300 osnovnošolcev. Za njih pripravimo prav poseben program. Največ je vredno, ker lahko v vseh naših predstavitvah, pri pranju perila, kovaštvu, lokostrelstvu in v vseh drugih delavnicah, sodelujejo tudi otroci," pravi sogovornik in še doda, da brez žene Brigite, šivilje, ki s svojimi spretnostmi pomaga pri opremljanju gradu, njene izdelke pa je mogoče najti tudi v trgovinici, ne bi šlo. Pa Janja, njuna hči, zdaj že študentka, se je še kot osnovnošolka pridružila družinskemu projektu in udeležence taborov poduči o vsemogočem, najraje pa jim razkrije skrivnosti lepopisja, kaligrafije.

"Ko obsedimo za domačo mizo, pogovor zagotovo nanese na to, kaj je še treba narediti v gradu. Sami vsega kakopak ne bi zmogli in niti znali, zato smo še kako veseli sodelovanja članov našega društva, ki vsak po svoje raziskujejo, kako se je živelo v preteklosti, še posebno v času srednjega veka. S pohištvom in drugo opremo so nam pomagali tudi povsem neznani ljudje, ki jih je nagovorila naša zgodba," pravi Golc, ki že nekaj časa razmišlja, kako društveno dejavnost nadgraditi. "Kot društvo prejmemo za delovanje okoli štiri tisoč evrov letno od naše občine Markovci, prijavimo se kdaj še na kak projekt, a večino dela opravimo sami, prostovoljno, da so stroški našega delovanja kar najnižji in da lahko vzdržujemo grad. Prav zdaj pa preverjamo, kaj vse je treba urediti, da bi lahko osnovali socialno podjetje. Vidimo, da bi bilo zelo dobrodošlo, če bi bil grad odprt vse dni v letu, a nekdo mora biti tukaj, sprejemati obiskovalce, jim predstaviti našo delo, poskrbeti za red v gradu, čistiti, odpirati okna in vrata, pa še kaj prodati. Tako bi svojo ljubiteljsko zgodbo, ki jo peljemo s srednjeveško skupino somišljenikov, lahko še nadgradili in ji dodali nekaj pač potrebnega podjetniškega duha," razmišlja Janez Golc in še doda, da obiskovalci njihovih prireditev ob prihodu evro ali več menjajo za markovske spominske groše, tam kovani denar, s katerim potem sklepajo za vse ugodne kupčije.