Slavica Pičerko Peklar
Babici Angelci Klinc je triletni Maks, ki mu je dedek Marko Klinc to leto sešil že drugo korantijo, zelo natančno razložil, s kakšnimi barvami naj poslika njegovo kapo, ki naj zasije v rumenih barvah. Možakar, ki sem ga srečala ob obisku najbolj poznanih izdelovalcev korantij v Spuhlji pri Ptuju, pa je iz žepa potegnil telefon, pobrskal po podobah korantov in porekel, da bi kaj v bolj tradicionalnih barvah. Rdeči, modri ali beli. Angelca, ki že leta predpustni čas preživi v domači delavnici, je prikimala, češ, saj takšne so najbolj ta prave.
Iz roda v rod
"Ko sem se pred skoraj 40 leti primožila semkaj, h Klinčevi družini v Spuhljo, kjer se od nekdaj delajo korantije, se mi je kar smejalo. Sem kar takoj vedela, da jim bom lahko pomagala z risanjem korantovih podob. Takrat je korantije izdeloval še Markov oče, Marko, ki je spoštoval tradicijo in je znanje prenašal na mojega moža. Oba sta, dokler za čopič nisem prijela še jaz, kar sama skrbela za korantovo obličje. Zdaj družinsko tradicijo nadaljuje najin Primož," pravi sogovornica, ki je odraščala v Halozah.
"Takrat tam okoli Zavrča ni bilo korantov. Prvega sem srečala kot drugošolka, ko smo otroci peš in v globokem snegu pešačili iz šole. Stal je na enem križišču v koranta oblečen človek in nas preganjal, metal tisto ježevko visoko v zrak in takrat me je bilo koranta resnično strah. No, ko sem prišla sem, sem spoznala, da se za mogočno pojavo skrivajo čisto prijazni možakarji. Taki, ki jim je do ohranjanja tradicije, ki preganjajo zimo in ljudem želijo dobro. Meni se je takoj zdelo, da bi to njihovo dobroto kazalo upodobiti na njihovih kapah. No, tast najprej ni bil zadovoljen z mojim delom in je kar dolgo trajalo, da sem se naučila delati, kot veleva staro izročilo," se spominja Angelca, ki je počasi tradicionalnim barvam, rdeči, modri in beli, dodala še kakšno in je z žensko roko malce omehčala strašno podobo koranta.
Odraža prijaznost koranta
"Zdaj je povsem običajno, da je korantova kapa poslikana tudi v zeleni, rumeni in še kakšni barvi. Ostajajo pa iz belega fižola njihovi zobje, pa mustači, brki, morajo biti iz sirke, nekateri od nekod privlečejo še svinjske čekane, da je podoba bolj zastrašujoča, a globoko v meni ostaja prijaznost koranta, kar se odraža v mojih poslikavah. Včasih si kdo zaželi še kak skrit dodatek, štiriperesno deteljico, ki je skrita v kakšnem detajlu, nekateri bi svetleče barve, a se običajno zmenimo, da to pač ne sodi h korantovi podobi," pravi sogovornica, ki je delovna leta preživela v svoji frizerski delavnici, kjer se je kar nekaj deklet izučilo za frizerke. "Od nekdaj sem imela čut za oblikovanje pa risanje in to krašenje korantovih kap me resnično navdušuje. Ko dobim v roke usnjeno kapo z izrezanimi luknjami za oči, jo vedno najprej nekajkrat obrnem, dvignem visoko v zrak, pogledam, v kakšen kožuh bo odet ta korant, ogledam si to kapo z ene in druge strani in se skušam spomniti, kako v svet gleda človek, ki jo bo nosil. Šele potem se lotim dela in kar nekaj časa mine, da je maska nared. Kapi dodamo v naši delavnici puranje perje, pisane trakove, kakšno rožo ali kak dühec iz papirja. Vse to znamo narediti ženske pri hiši. Zdaj že naša drugošolka Tinkara zvija rože iz papirja, tudi hči Monika že od nekdaj ve, kako se korantije delajo," je s predajanjem veščin na mladi rod zadovoljna Angelca.
Sogovornica se nasmehne, ko jo vprašam, ali je tudi sama kdaj oblekla korantovo opravo: "Enkrat, v mladih letih, bolj na skrivaj, sem res oblekla korantijo, da sem začutila ta düh, ki po svetu vodi koranta. Vroče mi je bilo, zvonci so udarjali vsevprek, a me je kar nosilo naokoli. Zdaj me več ne vleče v korantijo, smo pa vsi pri naši hiši bili kdaj koranti pa hudički. Zdaj sem najbolj srečna, ko k hiši pridejo domače skupine korantov. Tudi po sto se jih je že zbralo na našem dvorišču, da so potem odšli po vasi tja proti mestu," razlaga Angelca, ki - tako kot njeni sovaščani - ve, da je na pustni ponedeljek treba ostati doma in počakati na obisk korantov. "Že od nekdaj je tako, da pridejo domači koranti med naše ljudi ob ponedeljkih. Takrat jih pogostimo, tudi robčke jim dekleta še privežejo na verigo z zvonci. Zame pomladi kar ne bi bilo, če bi ne segla korantom v roke," omenja mojstrica, ki prepozna vsakega svojega koranta: "Ej, saj se ve, da korantov brez nas, žensk, ne bi bilo. In ni lepšega občutka kot takrat, ko se srečamo na kakšni povorki, pa pride korant do mene, me zgrabi za roke in se zavrtiva v tistem rožljanju in vem, da sem njegovo kapo poslikala prav jaz in je rožo na njegovi kapi naredila naša Tinkara."
Niti dve kapi nista enaki
Angelca Klinc pravi, da naj ne pišem o njej kot o kakšni mojstrici, češ, mojstri so Klinčevi moški, ki znajo narediti tudi tiste stare korantove oprave in ki še vedo, kje najti ovčje kože za izdelavo korantij. "Šivanje korantij zahteva veliko dela. Vsaka korantija je unikatna, niti dve kapi nista enaki in rože so vedno malo drugačne. Po novem letu se del naše tapetniške delavnice že desetletja spremeni v delavnico, iz katere odhajajo koranti. Eni gredo v svet, še več jih ostane doma. Zadnje desetletje se je to ohranjanje pustne tradicije in fašenka na vasi močno spremenilo. Zdaj koranti in vsi drugi pustni liki, hudički, pa ruse in melike, orači, pokači, vile, piceki in kürike in kar je še pustnih mask na Ptujskem polju, po Halozah in okoliških krajih ostajajo kar med domačimi ljudmi. Se ve, da je vse to obredje in običaje najlažje ohranjati v domačem okolju, kjer ljudje komaj čakamo, da pridejo k hiši vse te pustne maske in s svojim petjem, poskakovanjem in rožljanjem ohranjajo duh starega. Z Markom in domačimi se, če le imamo čas, radi pridružimo domači pustni skupini in res ga ni lepšega kot fašenk doživeti med domačimi ljudmi," sklene Angelca Klinc, ki te dni z možem in mojstrom Markom ter preostalimi člani zdaj že razširjene družine živi za fašenk.
