Iz Štajerca: Vodi knjižnico, kjer delajo tudi na vrtu, pridelujejo med

Uvrstitev med štiri naj zelene knjižnice na svetu, je bil, pravi Milica Šavora, nepričakovan: "V Sloveniji namreč delujeta le dve zeleni knjižnici, saj je to gibanje pri nas šele v povojih. Veseli nas, da so vloženo delo, trud in usmeritve naše knjižnice opaženi, prepoznani in pozitivno ocenjeni. Knjižnice v ožjem izboru za to nagrado imajo neprimerljivo več denarja in kadra, odločilni za nagrado pa so bili kakovostno izveden zeleni program, prizadevanja za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, sodelovanje v lokalni skupnosti pa tudi izkoriščanje zelenih površin, ki pripadajo knjižnici."

Poudari, da gre zahvala sodelavcem, ki poleg knjižničarskega dela brez omahovanja stopijo skupaj in pomagajo pri urejanju gred, pobiranju zelišč, grozdja in pri promocijskih darilih, kot sta zeliščni čaj in med. Vesela je, da je ta uvrstitev tako odmevala tudi med obiskovalci in drugimi podporniki knjižnice.​ Med načrti direktorica omeni še vzpostavitev knjižnice semen avtohtonih sort rastlin, praktični prikaz inovativnih načinov sonaravnega pridelovanja vrtnin kot ga imajo denimo v prvi zeleni knjižnici na Švedskem v Malmöju, kjer v kontrolirani atmosferi gojijo bukove ostrigarje, med knjižnimi policami pa v loncih raste paradižnik.

Iz gradu med zelenje

Selitev knjižnice Franca Ksavra Meška iz ormoškega gradu v je prinesla veliko sprememb: "Urejanje zelenih površin, ki so nam tako rekoč padle z neba in jih je bilo s prihodom pomladi 2015 nujno urediti, je odprlo naša razmišljanja o pomenu ohranjanja okolja, skrbi za naravo in o trajnostnem razvoju. Ob zasnovi zunanjega strokovnjaka smo vzeli v roke motike in posadili okrasne in zdravilne rastline. Pri tem smo se navezali na preteklost, saj je našo novo lokacijo že pred stoletji bogatil bogat zeliščni vrt frančiškanskega samostana. Hkrati smo razvili program Zelenih četrtkovih popoldnevov in drugih zelenih akcij, strokovnih predavanj in delavnic, namenjenih ozaveščanju o ohranjanju naravnega okolja, zdravem načinu življenja in krepitvi psihofizičnega zdravja mnogih deležnikov v okolju." In prav ta bogati in dolgoletni program je ormoško knjižnico pripeljal do svetovne prepoznavnosti.

Prijateljske vezi z obiskovalci

Seveda ostajata v ospredju spodbujanje branja in približevanje knjig ljudem vseh starosti in različnih struktur: "Prepričani smo, da so knjige najpomembnejše dobrine v življenju posameznika, odločilne za njegov osebni in intelektualni razvoj, nepogrešljive za ohranjanje narodne identitete, skratka zakladi, ki morajo biti prosto dostopni vsem."​ Koronski časi so jih pripeljali do uvedbe novih pristopov. Med njimi so mesečna oddaja na Radiu Prlek in video prispevki na Kabelski televiziji Ormož pod skupnim imenom Knjižarjenje, za kar so v letu 2021 prejeli posebno pohvalo Združenja splošnih knjižnic. Otroci in seveda tudi njihovi starši so bili najbolj veseli virtualnih pravljic, ki jih objavljajo na youtube kanalu knjižnice.

Po primežu epidemije koronavirusa si v knjižnici še kako želijo pristnega druženja z literati in obiskovalci literarnih večerov, saj jim prav ta vidik strokovnega knjižničarjevega dela daje največ lepega. Šavora verjame, da prihajajo s pomladjo prijaznejši časi: "Prihajajočo svetlobo bomo skušali podkrepiti s sproščenimi tematikami. Humor in smeh želimo postaviti v ospredje programa lani začete t. i. smejoče knjižnice. Gre za literarne večere, predavanja in delavnice na teme pozitivne psihologije."

Izpostavi še, da jih z mnogimi obiskovalci vežejo že prijateljske vezi, trudijo se, da upoštevajo njihove želje. Poseben čar je, da lahko dogodke izvajajo v zelenem okolju in še, da ob posebnih priložnostih lokalni čebelar prikaže še življenje čebel v čebelnjaku, ki je postavljen v kotu vrta. Knjižnični med so delili tudi ob natečaju pisanja z roko Recepti življenja. Dogajanje ob jutrih popestrijo tudi člani telovadbe Šole zdravja. Bralci ​knjižnice torej ne doživljajo kot zgolj izposojevalnico, temveč je zanje prostor, v katerem lahko preživljajo prosti čas in se družijo.

V zgodnjem otroštvu za Milico Šavora skoraj ni bilo dneva, da ne bi prisluhnila pravljici, ki ji jih je pred spanjem prebiral ata. Poslušala je tudi pravljice iz radijske oddaje Lahko noč, otroci. Takoj ko je znala brati, so knjige postale njena vsakodnevna družba. Prebrala je večino knjig v šolski knjižnici, najbolj so jo navduševala dela Julesa Verna in Henryka Sienkiewicza: "Na moj bralni okus sta v mladosti močno vplivali učiteljici slovenščine. Na Osnovni šoli Središče ob Dravi Zinka Merkoci in Cilka Jakelj na ljutomerski gimnaziji. Ob koncu osnovne šole in v prvih gimnazijskih letih sem brala največ klasike. Mogoče so bili nekateri preveč zahtevni, ampak že takrat nisem marala, da bi ostala knjiga prebrana le do polovice." Ker je želela spoznati in vsaj malo doživeti resničen svet, raznolik in v njenih očeh poln neomejenih možnosti, ter spoznati kulturne in naravne značilnosti vseh delov sveta, je bilo to mogoče s študijem geografije in zgodovine. Po delu na trboveljski gimnaziji pa jo je osrečilo, da se je lahko zaposlila v ormoški knjižnici: "Vrnila sem se domov, saj so tu moje korenine in meni vedno všečna domača prleška pokrajina."

Naši sogovornici sprostitev pomeni pletenje, jopice iz volnenih prej so njena strast, kakor oblikovanje nakita. Njeno pozornost dobijo še sadovnjak in cvetlični vrt ter mnoge sorte raznobarvnih paradižnikov in čilijev. Navduši jo tudi dober film: "Verjamem, da tudi v prihodnosti ne bo dneva, za katerega bi rekla, da mi je bilo dolgčas, četudi bo mogoče manj aktiven. Včasih se je treba ustaviti, ne početi ničesar, opazovati, se predajati le šumenju dreves v gozdu ali nežnih morskih valov. Toliko lepega je na tem planetu."