Marija Huber iz Rošnje je za več generacij otrok bila druga mama, saj je v vrtcu kot vzgojiteljica delala nekaj manj kot 38 let, v Staršah pa je vrtec več let tudi vodila. "Kmalu bom v pokoju že deset let, čeprav nimam tega občutka, saj leta prehitro tečejo," odgovarja prepoznavni obraz občine Starše. "Svoje delo sem imela zelo rada, zato so tudi spomini lepi. Skupine otrok so bile v začetku moje delovne poti številčnejše. Vedno sem imela skupino otrok pred vstopom v šolo, rekli smo ji mala šola, ob meni pa najmanj 28 malčkov, včasih tudi 30. Uživala sem, ko smo oblikovali glino, plastelin, ko smo pripravljali tekmovalne igre na prostem, ko smo šli na sankanje na hrib sredi Starš, ko smo se učili kotalkati in smo opravljali vse naloge za tekmovanje Zlati sonček … Mnoge generacije otrok so odraščale ob meni in mi tudi veliko dale. Kakšen pečat sem pustila pri mnogih izmed njih? Res ne vem, trudila sem se, da čim boljšega," se svojega dela spominja Huberjeva.
Še zdaj jo ustavi kdo od njenih nekdanjih otrok
Čeprav je imela svoje delo zelo rada in v njem uživala, pa so se vseeno pojavile tudi manj lepe stvari. Kot se spominja, ji je bilo težko, ko so se nekateri starši razburjali nad umazanimi čevlji, bundicami ali pobarvanimi majicami. "Najtežje pa takrat, ko se je kdo poškodoval - k sreči so bile le manjše odrgnine, včasih kakšna buška. Vsem nam je bilo takrat hudo. Uživala sem na izletih z družinami, ki smo jih organizirali ob koncu šolskega leta. Najlepše mi je bilo, ko je znal kateri od staršev in otrok pristopiti in povedati, da v vrtcu uživa. Še sedaj me kdo izmed 'mojih bivših otrok' ustavi in tako dokaže, da se me spomni," svoje spomine deli dolgoletna vzgojiteljica, ki pa je izredno aktivna tudi v pokoju. Zelo rada obiskuje nogometne tekma vnuka Vida, uživa v kampiranju na morju, kolesari, bila je na jadranju, sedla pa je tudi na letalo in odšla v London ter tako premagala strah pred letenjem.
Hudo ji je bilo ob umazanih čevljih otrok in kakšni "buški"
Dolga leta je Marija z možem plesala tudi v domači folklorni skupini in sodelovala pri dramski skupini. Že več let uspešno vodi društvo Pojoča travica, kjer pripravljajo predvsem razne igre/predstave za najmlajše. "Leta 2005 sem zbrala skupino deklet in mladih mamic, da bi v Rošnji pripravile božičkovanje in predstavo za otroke v veselem decembru. Odločila sem se, da bo to Sapramiška. Navdušile smo prepolno dvorano otrok in staršev. Zadovoljstvo je bilo obojestransko. Ponovile smo še naslednje leto z Mojco Pokrajculjo. Zlahka vsako leto najdem novo pravljico za obdelavo, saj so bile z mano praktično vsak dan. To pa je bila podlaga za ustanovitev društva. Tako smo na noč čarovnic leta 2011 ustanovili društvo Pojoča travica, ki je preraslo vsa naša pričakovanja. Dekleta so prihajala, nastopi so se vrstili in tako je še danes," delovanje edinega tovrstnega društva v občini opiše Huberjeva.
Naj koronavirus čim prej mine
Tudi njihove načrte je povsem na glavo obrnil koronavirus, saj se ne morejo družiti in vaditi. Tako se sedaj besedilo igralci učijo doma, Huberjeva pa pripravlja sceno in kostume za Tri pujske. Ob koncu pa smo ji zastavili še standardno vprašanje, kako vidi svojo občino. "Tu živim že celo življenje, saj sem domačinka in si želim, da nam gre dobro. Upam, da bodo na starški občini imeli posluh za naše dejavnosti. Vsem želim veliko zdravja in osebne sreče in naj kmalu postane koronavirus del naše preteklosti," je optimistično zaključila.
