Nekdanji dirkač Franc Pušnik pri 86-letih še vedno vozi dirkalno hondo, motorje pa tudi sestavlja

"Delam osem ur na dan, za vsak motor potrebujem od 400 do 500 ur, da ga sestavim, če dobim originalne dele. Česar ne dobim, moram sam narediti. Imam čez sto zgodovinskih strokovnih knjig s tega področja," razlaga Franc Pušnik, ko povabi iz delavnice v prostor, kjer ima v hiši, kjer so prej stanovali z družino – ženo Milico ter sinom Leonom in hčerko Valerijo, zdaj opremljen prostor s starinskim pohištvom. "Tu se oblečem za vožnjo z motorjem," nadaljuje 86-letnik, "lani sem z njim naredil okoli 2800 kilometrov. Vidim pa, da se leta poznajo."

Poleti, ko je lepo vreme, se z dirkalno hondo pelje tudi do hitrosti 180 kilometrov na uro. "Zdaj grem na dirkališče Lindauring, ki je blizu Lendave. Tam so tudi časomerilci in pripravljeno reševalno vozilo. Zdaj je tudi tako, da gume grejemo, prej tega ni bilo. Ker če je guma mrzla, se ne moreš hitro peljati, ker te vrže," razloži. Svojemu prijatelju Mladenu Čeriču starejšemu je tudi dejal, še pove, da če bi vedel, da bo popoldne umrl, bi se še dopoldne rad peljal z motorjem. Seveda je treba ohranjati kondicijo, poudari, zato vsak dan telovadi, s kužkom pa ob popoldnevih peš naredita okoli pet kilometrov.

V muzeju ima 37 starodobnih motociklov znamk Tomos, Aermacchi, Norton, BMW, tudi BMW s prikolico, Ducati, Benelli, BSA, Puch, Moto Guzzi, Enfield, Matchless in NSU. "Tri bom še naredil – BMW-ja, BSA 500 in BSA 650. Deli so kar dragi, vendar se še dobijo; za angleške motorje je večji problem," razloži. Honda 50 dream pa je v posebnem prostoru. "Tega sem kupil za nizko ceno od prijatelja Luigija Taverija, ki je bil svetovni prvak in sem mu rešil življenje na dirki, ko sta gorela on in motor. Lani je umrl in sem šel na njegov pogreb v Švico."

Ogled muzeja, ki ga je Pušnik odprl leta 2003, ko je imel zbirko 20 motorjev, je brezplačen. Ob otvoritvi je dobil zlato odličje od Slovenske veteranske avto-moto zveze za ohranjanje slovenske tehniške dediščine, ki se sveti s stene med drugimi priznanji in zahvalami, tudi Tomosovo, ter zahvalo Tehniškega šolskega centra Maribor za pomoč pri obnovi motornega kolesa. "Zahval je preko 70," doda. Na steni so tudi Pušnikove fotografije z motorjem iz mladosti, ko je še dirkal. Še vedno je član Avto-moto društva TAM Maribor in ustanovitelj slovenjebistriškega Avto-moto kluba (AMK) Classic.

"Prostor mora biti čist in ne sme biti vlažen, da motorji ne začnejo rjaveti," skrbno razlaga Pušnik. Tudi vlomili so mu že, zato je potem namestil alarmno napravo: "To me je malo izučilo. Ko so razbili steklo, so se prižgale luči, zato k sreči niso nič odnesli." Na oglede pridejo predvsem turisti iz Slovenije, a tudi iz Avstrije in Italije. "Na ogledu so bili tudi nekdanji poslanec Jožef Jerovšek pa prometni minister Janez Božič in predstavniki podjetja Magna iz Avstrije, ki so prišli tudi zato, da bi kupili motor Puch S4, ki je bil namenjen samo za dirke in ga v muzeju v Avstriji nimajo. Ampak ga nisem prodal."

In prihodnost muzeja? "Ostalo sem že razdelil hčerki in sinu, muzeja še ne. Upam, da ga bodo ohranili," pove in doda, da mu nekdo ponuja 500 tisoč evrov, vendar motorjev ne želi prodati. Z Zavodom za kulturo Slovenska Bistrica se je že dogovarjal, da bi s Čeričem, ki ga je tudi navdušil, da je v mladosti začel dirkati in ima šest starodobnih motociklov, motorje predala v stalno zbirko v gradu, vendar se nista odločila za to. Ima pa v gradu stalno razstavo starodobnih vozil AMK Classic Slovenska Bistrica.

Pušnik je začel dirkati pri petnajstih letih, ko niti še ni imel izpita. "Najprej sem tekmoval v lastni režiji, ko ni bilo dovolj sredstev, sem začel voziti za AMD TAM Maribor. Če sem motor razbil, sem ga potem odkupil. V osmih letih sem nabral okoli 126 pokalov, leta 1978 sem prenehal, ker sem odprl avtomehanično delavnico." Začel je s popravilom avtomobilov vseh znamk, nato se je specializiral za znamko NSU, pristal pa pri Renaultu in to kasneje predal sinu.

Ko je bila obrt vpeljana, je začel dirkati z oldtimerji, za kar je prav tako treba imeti licenco. "Ko imaš enkrat to v krvi, težko pustiš. Čeprav je tudi nevarno, tudi s starodobnikom lahko padeš. Na dirke me je spremljala žena, potem ne več, zato sem nehal. Za nama je že diamantna poroka, poročena sva 64 let," še ponosno pove.

"Če bi se še enkrat rodil, bi naredil enako. Zdaj bi ciljal na naslov svetovnega prvaka. Prej za to ni bilo takšnih nagrad. Tim Gajser denimo je fajn poba, pride k meni včasih, še večkrat pa njegov oče. Zelo dobro se pelje," za konec pove Pušnik.