Ni lahko stopiti iz nasilnega odnosa

Dobrih 15 let je minilo, kar je Center za socialno delo Spodnje Podravje na Ptuju odprl vrata varne hiše. V teh dneh tam biva šest žensk, žrtev nasilja, z njimi sta tudi dva otroka. V vseh letih delovanja pa je zatočišče in strokovno pomoč v ptujski varni hiši poiskalo in tudi dobilo 185 žensk, z njimi je bilo 167 otrok.

Nikoli prazna

"Naša varna hiša ima skupaj sedem sob za prav toliko žensk, ki so se znašle v primežu domačega nasilja, imamo pa dovolj prostora še za enajst otrok, ki jih mame pripeljejo s sabo. Hiša nikoli ni bila prazna, je pa bilo v preteklem letu manj namestitev, saj so se ženske v negotovem času korona krize zelo težko odločile, da bi zapustile domače okolje, četudi so živele v nasilnem odnosu. Zadnje mesece pa opažamo, da se spet bolj korajžno odločajo stopiti iz primeža nasilja, in mi jim pri tem pomagamo tako z nudenjem psihosocialne pomoči kot pri iskanju zaposlitve, jih opolnomočimo z njihovimi pravicami in dolžnostmi, pomagamo pri vključitvi v različne oblike pomoči in svetovanja, posebno skrb namenimo tudi njihovim otrokom. Nudimo jim tudi pomoč pri preskrbi z osnovnimi življenjskimi potrebščinami, s hrano, pa tudi z oblačili in higienskimi potrebščinami. Ko pride v varno hišo ženska brez sredstev za preživetje, v sodelovanju s centrom za socialno delo poskrbimo, da jih kar se da hitro pridobi. Našo varno hišo, kjer ima vsaka uporabnica svojo sobo, da lahko mirno zaživi s svojimi otroki ali je v njej sama, z osnovnimi potrebščinami za preživetje oskrbujejo različni donatorji, Tem smo resnično hvaležne za ponujeno pomoč, ki nam vsem veliko pomeni. Tovrstna pomoč namreč znižuje stroške bivanja pri nas. Velja namreč, da naj ženska, ki biva v varni hiši, pokrije del stroškov, njen prispevek pa je odvisen od višine socialne denarne pomoči. S plačilom praviloma ni težav," pravita Anita Brunčič, strokovna vodja, in Melita Topolovec, strokovna delavka v varni hiši.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti zagotavlja denar za njuni plači in poskrbi za plačilo petine osnovnih stroškov delovanja varne hiše. Ostali denar za delovanje prispevajo tudi občine ptujske in ormoške upravne enote.

Telesno in duševno izčrpane

Ptujsko varno hišo sestavljata dve stanovanji, v večjem so štiri sobe, dve kuhinji in dve kopalnici, v manjšem tri sobe, kuhinja in dve kopalnici. Obe stanovanji imata tudi skupne prostore in balkon, kar je še posebej prav prišlo v času epidemije. "Za zdaj smo varna hiša tudi v smislu okužb, saj nihče od naših stanovalcev do zdaj še ni zbolel za covidom. V primeru karantene pa lahko stanovalki omogočimo bivanje v dovolj ločenih prostorih," pravi Brunčičeva.

Dodaja, da sta s sodelavko v varni hiši prisotni vse delovne dni med 7. in 20. uro, konec tedna pa so s stanovalkami povezane preko telefonov: "Naša varna hiša je ena od trinajstih, ki delujejo v Sloveniji, med seboj sodelujemo in si pomagamo, tudi pri namestitvah. Ženske, ki pridejo k nam, najprej potrebujejo umik na varno, veliko jih pride v dogovoru s centrom za socialno delo, nekatere iz kriznih centrov za ženske žrtve nasilja (nam najbližji deluje v Mariboru), nekatere pridejo kar same, ker so jim tako svetovali sorodniki, znanci, tudi naše bivše uporabnice. Pred sprejemom opravimo razgovor in jih seznanimo s hišnim redom in pravili bivanja pri nas. Velja pa, da mora v varno hišo priti ženska prostovoljno. Veliko žensk - ostanejo lahko leto do največ leta in pol - je ob prihodu telesno in duševno povsem izčrpanih, otopelih in potrebujejo čas, da se umirijo, spočijejo in opolnomočijo. Za ženske je zelo pomembno, da lahko začnejo govoriti o nasilju, ki ga doživljajo, zato jih v prvem mesecu predvsem poslušamo, temu pa sledijo individualno delo, svetovanje in iskanje najustreznejših poti v prihodnost."

"Težava v našem okolju je, da je primernih stanovanj, kamor bi se lahko umaknile in zaživele samostojno, zelo malo oziroma so najemnine zanje zelo visoke. Na naši uporabnici je, da si sama postavi cilje, mi pa ji pomagamo pri njihovem uresničevanju. Veliko žensk, ki pridejo k nam, je brez zaposlitve ali prejemajo nizke osebne dohodke. Nekatere imajo dolgove, kar je pogosto posledica ekonomskega nasilja, pomagamo ji pri mesečnem načrtovanju stroškov, načrtujemo odplačevanje dolgov. Vendar ne pomagamo samo ženskam, pač pa potrebno pomoč nudimo tudi njihovim otrokom, saj gre za celovito pomoč. Vse dosedanje izkušnje kažejo, da nam skupaj v večini uspeva. So pa seveda tudi ženske, ki se odločijo vrniti v domače okolje. Vedeti je treba, da proces izhoda iz nasilja traja dalj časa," dodajata Brunčičeva in Topolovčeva. Pohvalita sodelovanje s prostovoljci, ki radi pomagajo, še posebno pri učni pomoči otrokom. Pa tudi s pogovori in druženji, ki prerastejo tudi v prijateljstvo. Uporabnice varne hiše se, potem ko so to že zapustile in zaživele samostojno, lahko še dolgo časa oglasijo, povedo, kako jim gre ...