Nadvse dejaven videmski ljubiteljski kulturni delavec, nekdanji urednik Štajerskega tednika Jože Šmigoc je hudomušen in odkritosrčen človek, o čemer priča njegov odgovor na povabilo za ta pogovor: "Kje pa je mene našla, sem pomislil. In se potem jezil nase, ker sem privolil v pogovor. Da me bo dala v 'cajtnge', pri nas ni nikdar pomenilo kaj lepega, ker tam se znajdejo sami neki goljufi, nečedneži, lažnivci ... In ne nekdo, ki se ukvarja s kulturo (še minister za kulturo ni v časopisih zato, ker se ukvarja s kulturo, ampak ker se z njo ne ukvarja!). No, iz teh nekaj besed ste najbrž že razbrali, da nisem človek, ki bi rožice sadil. Če pa že kaj posadim, bo to najbrž imelo trnje. Ali pa bodo zrasle koprive!"
Potrebujemo "nekoristne trenutke"
Jože Šmigoc si, pravi, ne domišlja, da je umetnik, temveč je ljubiteljski kulturnik, ki poskuša v videmskem kulturnem društvu pokazati, da človek poleg časa, porabljenega "v boju za vsakdanji kruhek in za streho nad glavo, potrebuje še trenutke, ki jih preživi 'nekoristno': da zapoje, zaigra, zapleše, zagode, prebere kakšno knjigo, si ogleda gledališko predstavo, prisluhne koncertu, občuduje slikarsko ustvarjalnost". Vse to počne on že od nekdaj, saj je bil v šoli "povsod zraven" - v lutkovnem in dramskem krožku, v pevskem zboru in na kupu proslav. Živo se spomni svoje prve lutkovne igrice, Rdeče kapice: "Igral sem zajčka, tega sicer v originalni pravljici ni, je pa bil pri lutkah. Skoraj šest desetletij bo od takrat, a se še zdaj spomnim, da sva z Rdečo kapico zapela pesmico: 'Tačico mi, zajček, daj in se z mano poigraj. Enkrat sem, enkrat tja - pa sva se naplesala!'"
Dal je skozi tudi glasbeno šolo pri znanem ptujskem profesorju Tonetu Horvatu, v srednji šoli nadaljeval z recitacijami, dramskim krožkom s Petrom Malcem, bil je plesalec in godec pri folklori, pel v zboru Franca Lačna. Na pedagoški akademiji v Mariboru, kjer so se bodoči učitelji izobraževali tudi za mentorje kakšnega krožka, se je znašel pri mariborski lutkarski legendi Tinetu Varlu. Ko se je zaposlil v videmski osnovni šoli, je pred 40 leti hitro našel pot v domače kulturno društvo: "Spomnim se, da smo imeli zvečer v šoli neko manj uradno srečanje - menda večerjo pred novoletnimi prazniki. V šolskih prostorih so imeli vaje videmski tamburaši in so nam prišli kar z vaje zaigrat nekaj pesmi. Beseda je dala besedo - in postal sem tamburaš, kar sem že štiri polna desetletja! Ampak če si v videmskem društvu, ne moreš biti samo eno. Pa sem nekajkrat bil gledališki igralec, tudi recitator in 'napredoval' v predsednika društva."
Ponosni na rojaka Forstneriča
Lani so se, pripoveduje Šmigoc, v društvu, ki se je od sredine 50. let prejšnjega stoletja imenovalo po Francetu Prešernu, odločili za preimenovanje: "Na slovenskem literarnem nebu je zasijala ustvarjalna zvezda Franceta Forstneriča. Našega Franceta, doma s Pobrežja pri Vidmu. Zmeraj bolj je sijala, v domačo dvorano so prišli celo mariborski poklicni igralci z njegovo Ljubstavo. Z zanimanjem smo brali prigode njegovega Srakača - fantiča, kakršnih je bilo v tistih časih pri nas na vsakem koraku, poznali pa smo tudi vse kotičke, kjer se je mali Srakač potepal s svojimi prijatelji. Ponosni smo bili na svojega rojaka Franceta. In ko je v samostojni Sloveniji Videm z okolico postal občina, smo ga leta 1999 proglasili za prvega častnega občana. Vedno je bil naš. Ko je za vedno odšel od nas in našel svoj poslednji dom na videmskem pokopališču, smo v društvu sklenili, da se poimenujemo po Francetu Forstneriču, in ta sklep uresničili v letu 2020. Moram reči, da so v naši domači občini to preimenovanje vsi pozitivno sprejeli."
Domača prestolnica kulture
Leta 2023 bodo v KD Franceta Forstneriča proslavili 100-letnico društva. Šmigoc: "Ob tem sicer ne bomo evropska, ampak domača prestolnica kulture. Do takrat pa še en velik cilj: poiskati nove ljudi za vodenje društva v njegovem drugem stoletju. Ker dober je tisti predsednik, ki poskrbi za to, da lahko svoje delo preda v roke ljudem, ki imajo veliko novih zamisli za društveno življenje. To meni žal še ni uspelo. "
Zaprtost utesnjuje duševno
Kako mu je zdaj, ko kulturno dejavnost povsem omejuje epidemija, ga še vprašamo. Odvrne, da je žal prav leto 2020, ko so želeli novo ime društva s številnimi dejavnostmi predstaviti tako v domačem okolju kot tudi širše, prineslo korono in je sredi marca njihovo delo zastalo. Najpomembnejše poslanstvo društva - druženje ljubiteljev kulture in druženje z obiskovalci njihovih prireditev - je onemogočeno.
"Ne upamo se igrati s svojim zdravjem, preveč žalostnih dogodkov se je zgodilo tudi v našem okolju. Nimamo vaj, nimamo nastopov. Saj človek kdaj zgrabi v roke tamburico, a to ni tisto pravo. Kdaj bo boljše? Ob novicah, da se virus nenehno spreminja, skoraj ni prostora za optimizem. Včasih sem bil manj črnogled, očitno sedanja zaprtost človeka bolj kot prostorsko utesnjuje duševno. Sprehodi v naravi okoli naše hiše niso dovolj. Poznam že vse srne, ki živijo po okoliških njivah in travnikih, pa jih je več kot 20, vsako jutro se srečamo. Ampak rad bi srečal naših deset tamburašev, petnajst članov upravnega odbora društva, skoraj sedemdeset članov ..." še o aktualnih razmerah pristavi Šmigoc.
