Stanovalce Doma upokojencev Ptuj je pogosto videti v družbi domačih živali, ki so svoj dom našle prav v kakšni od domskih enot in za katere skrbijo tako stanovalci kot zaposleni. V vseh enotah imajo kakšno muco, tudi psička, ponekod pozornost pritegnejo ribe v akvariju ali želva. Največ domačih živali imajo v enoti Muretinci, tam so na velikem vrtu z visokimi gredami zanje postavili kar manjši hlev. Da stanovalcem tudi tako olajšajo prihod v novo okolje, pravijo zaposleni in poudarjajo, da skrb za živali nikomur ne pomeni neželenega dela.
Z ljubljenčki je lažje
Vsako jutro po zajtrku se do hiške, v kateri domujejo zajčki in kjer je videti zvedavo kozo Srnico, odpravi upokojenec Franc Steiner, ki je v domu že sedmo leto. "Imamo tudi mačko pa ptičev je tukaj, da jih je nemogoče prešteti. Jaz dneve preživljam kar na klopci ob tem našem hlevčku. Zjutraj nakrmim zajčke in kozo, pomagajo mi sostanovalci, zaposleni lepo skrbijo za te naše živali. Včasih smo imeli tudi dva prav posebna prašička, a sta zaradi starosti že umrla. Lepo je tukaj na našem vrtu, naokoli pridejo ženske in populijo plevel po gredah. Posedamo v naravi in se spominjamo, kako je bilo včasih, ko smo morali veliko delati. Zdaj gre vse bolj počasi," pravi Franc.
Ne zna si predstavljati, kako bi bilo živeti v domu brez vrta in živali. "Starejšim ljudem živali ogromno pomenijo, saj olajšajo njihov prihod iz domačega v tuje okolje. Marsikomu so bili njihovi hišni ljubljenčki edina družba in hkrati obveznost, da so skrbeli zanje. Mi jim želimo prav s prisotnostjo domačih živali olajšati vključitev v domsko življenje in zdaj, po letih takega sobivanja, že lahko rečemo, da je prisotnost živali za vse dobrodošla," pravi Vesna Šiplič Horvat, direktorica Doma upokojencev Ptuj.
Živali so družabniki in že kar nekakšni terapevti
Njene sodelavke dodajajo, da ga skoraj ni stanovalca, ki si ne bi želel popestovati mačke, pobožati psička, mnoge umirja pogled na ribice v akvariju. "Opažamo, da so stanovalci manj napeti in zmedeni, prav živali jim pomagajo pri navezovanju socialnih stikov, so kar manj utrujeni, manj depresivni. Te naše muce in druge živali jih motivirajo, da so bolj aktivni, hkrati pa jim pomagajo pri zadovoljevanju potrebe po nežnosti in naklonjenosti. V nekem smislu imajo živali vlogo nadomestnih negovalcev in prijateljev. Starejši ljudje se v družbi živali razživijo, veseli so njihove pozornosti in zadovoljni, ker čutijo, da s svojo naklonjenostjo in božanjem tudi sami osrečijo živali. Stanovalci skrbijo tudi za prehrano živali, čistijo njihova domovanja, jih vodijo na sprehode, se z njimi igrajo. Tako imajo občutek, da naredijo nekaj dobrega in so kljub starosti še koristni, kar vsem ogromno pomeni," opažajo v ptujskem domu upokojencev.
V domačem okolju je najlepše
Nekaj živali so v dom prinesli zaposleni, nekaj jih je prišlo kar samih, lahko pa ob prihodu v dom svojo domačo žival s sabo pripeljejo tudi stanovalci. "Naši stanovalci, ki so doma imeli kakšno muco, lahko to prinesejo s sabo, če le lahko poskrbijo zanjo. O tem se pogovorimo pred prihodom v dom. Ob vselitvi v enoposteljno sobo težav ni, če pa se naš novi stanovalec seli v dvoposteljno sobo, mora s prihodom njegovega hišnega ljubljenčka v skupno sobo soglašati tudi sostanovalec. Običajno ni težav. So pa seveda tudi med starejšimi ljudje, ki teh naših ljubljenčkov niti ne opazijo," omenja Šiplič Horvatova. Poudarja še, da za vse svoje domske ljubljenčke lepo skrbijo in da jim njihova prisotnost ne pomeni dodatnih obremenitev. Še več, živali so vključili tudi v različne vodene terapije in strokovni delavci opažajo številne pozitivne učinke, ki jih imajo živali na starejše ljudi.
V družbi živali je lažje
Da so stanovalci še kako veseli družbe domskih živali, ugotavlja tudi Tjaša Galun, socialna delavka. Pravi, da ima prav vsaka domska enota kakšno domačo žival in tako tudi psiček Capi razveseljuje stanovalce v Juršincih. "Vse te male živali preprosto živijo z nami, navadili smo se nanje, in če naše muce ni dolgo na spregled, jo že kar iščemo. No, saj se vselej vrne, sede komu v naročje in mu polepša dan," opiše.
Muco, ki nima imena, se je pa povsem udomačila v muretinskem domu upokojencev, smo kar nekaj časa iskali, saj se rada sprehodi iz sobe v sobo in pusti, da jo stanovalci vzamejo v naročje, pobožajo in se z njo tudi kaj pogovorijo. "Ta naša muca je kar težka, saj ji ni treba loviti miši, pač pa ima vedno na voljo zadosti hrane. Tako mehka je, da jo je res prijetno božati in jo stisniti v naročje. Mi smo imeli doma vedno kakšne živali in najbolj srečna sem bila, ko sem videla, da imamo mačko tudi v tem našem domu," pravi Katarina Žnidarič, ki je prišla v Muretince iz sosednje vasi Stojnci. "Vedela sem, kam se selim, saj smo tod mimo od nekdaj hodili," pripoveduje naprej. "Lepo je, če lahko človek na stara leta živi v domačem okolju, med znanimi ljudmi, tudi nekaj zaposlenih sem poznala že prej. Zdaj se rada sprehodim po našem velikem vrtu, kjer so lepo uredili stezice, postavili klopi, še avtobusno postajališče imamo pa križ, kjer lahko človek postoji in zmoli. Vedno grem tudi pogledat do 'štale', kjer so zajčki in kozica, včasih se ženske odpravimo do našega vrta. Tam so visoke grede, da se nam ni treba sklanjati."