Ne moremo graditi nadstreškov hiš, če niti temeljev nismo zacementirali - v tej smeri bi lahko strnili skupni imenovalec nenehnih debat županov občin iz severovzhodnih regij oziroma vzhodne kohezijske regije, ki še vedno lovijo razvojni zaostanek za zahodnim polom in ne dosegajo kondicije centralnega dela Slovenije. Gotovo imajo župani v nenehnih izpostavljanjih pozabljenih osnov prav, ko pri nujnosti smelejšega črpanja evropskega denarja in terjanja državnega denarja za osnovno infrastrukturo naslavljajo nenehne zahteve državi. Ne drži sicer povsem, da ni več mogoče pridobiti evropskega (in državnega) denarja "za zidove", se pravi za infrastrukturne projekte, kot v pojasnjevanju razlogov za (lastno) šibkost črpanja iz evropskih skladov sami pogosto izpostavljajo. Po drugi strani so marsikje v lokalnem okolju opeke zgrajenih stavb tudi "že udarile po glavah", ker premalo premišljeni projekti vsebinsko niso bili dovolj osmišljeni ali umeščeni v realnost - zlasti tam, kjer so infrastrukturo kot osnovni razvojni impulz skušali pognati do nekoliko višje stopnje razvoja, a jim je nato zmanjkalo inovativnosti in kreativnosti pri vsebinah. Župani se kljub poskusom težje izvzemajo, kot se zdi na prvo žogo, ko se večinoma izgovarjajo zgolj na vlogo stranskih opazovalcev.
Ideje o policentričnem razvoju so dokončno odmrle nekje na zasičeni ljubljanski obvoznici
Če naj se poženejo razvojni vozovi periferije, je nujno misliti kako dimenzijo več od županskega mandata
Še en aspekt siromašenja regij