Pred osmimi leti je Maša Gašperin uresničila svoje sanje postati kmetica. Za mestno dekle iz središča Maribora je to nenavadno, a odločitev jo je osrečila. Zdaj ima v Rucmancih v tomaževski občini manjšo kmetijo, na kateri se pasejo ovce, oven in kobila ter kakih sto kokoši nesnic. Živali redi na paši in le čez zimo je zanje treba nakupiti nekaj krme in žit, ki pa so pridelana brez gensko spremenjenih organizmov. Svojo kmetijo je poimenovala Rucmek ranč in tudi njeni izdelki nosijo to ime, ki se je dobro prijelo. Zanj je pravzaprav odgovoren njen oče Srečko Gašperin, pripoveduje Maša: "Porodilo se je na družinskem pikniku in ranč je dobil ime po kraju Rucmanci, oziroma po ljubkovalnem imenu za njegove prebivalce, ki sva jih z očetom poimenovala Rucmeki. In tako so na kmetiji zdaj vse živali, od ovc, kobile, kokoši, prašičev do dveh psov prav vsi Rucmeki. In ko pride še kakšna žival, je to še en Rucmek ..."
To je imela v sebi
Kako ji je uspelo uresničiti otroške sanje, da bo nekoč kmetica? "To je bila moja posebna želja, že odkar pomnim, nekako sem pač vedno vedela, da bom kmetovala, in bilo je le vprašanje časa in spleta okoliščin. Nisem podedovala kmetije ali kaj takega. Željo mi je uresničil oče, ki je najel kredit, ki ga sama odplačujem. Takrat sem bila še študentka ekološkega kmetijstva. Kupili smo kmetijo in začeli tako rekoč iz nič."
Čeprav se je že kot srednješolka odločila za vrtnarsko smer, šolanje in študij nista usodno vplivala na odločitev: "V meni je bila taka davna želja. Babica in dedek sta bila iz Dvorjan in tam sva s sestro preživljali skoraj vsak konec tedna in počitnice. Sicer nista imela kmetije, a sta živela na podeželju, kjer sem bila ves čas v stiku z naravo. Da sem jo dodobra spoznala in vzljubila ter jo tudi razumela, je nekoliko kriv moj dedek Franc Dečman. Bil je ljubitelj narave, tudi navdušen naravovarstvenik ter lovec in veliko smo bili z njim v gozdu."
Za dobrobit živali so vse v prosti reji
Očeta je njena želja po lastni kmetiji res nekoliko presenetila, a je bil takoj za akcijo: "Zaupal mi je, da bom zvozila. Tudi moja žal že pokojna mama Alenka je bila zelo ponosna name in mi je stala ob strani. Oče je dejal, bo pač tvegal in kmetijo smo poiskali preko Bolhe. Kar nekaj 'gruntov' smo pregledali in ta v Rucmancih je bil idealen. Tako po legi kot po velikosti."
Poleg ovc, kokoši in kobile je imela je nekaj časa tudi krškopoljske prašiče, a se je življenje obrnilo tako, da je preko poslov spoznala Boža Klanjčarja iz Vodrancev pri Kogu, ki je mladi prevzemnik velike kmetije. Tja sta preselila prašiče, saj ima Božo kot dopolnilno dejavnost prodajo svežega mesa in mesnih izdelkov. Pridelujeta pa tudi bučna semena za lastno bučno olje.
Najprej samooskrba
Kakšne cilje je imela s kmetovanjem, kaj jo je vodilo? "Moj osnovni namen je bila samooskrba, saj mi je pomembno, kaj dam v usta. Le malokomu namreč zaupam in tudi nalepke in certifikati zame niso zagotovilo, dokler ne spoznam oseb, ki se skrivajo za tem. Drugi motiv za kmetovanje je bila želja, da mi ne bi bilo treba hoditi v službo, kjer bi imela nad seboj nekega tečnega šefa, in upala sem, da mi bo tako življenje šlo skozi."
Kje je našla kupce, katere prodajne poti ubira? "Načeloma prodam vse, kolikor imam, vse stranke imam v Mariboru. Stalnih je okoli 20 in vsak ponedeljek jim pošljem SMS, kaj imam in jim v petek dostavim na dom. Nimam prodaje preko spleta, nisem na družbenih omrežjih in gradim le ne tem osebnem stiku. Maribora se držim, ker je tam večja kupna moč. In ker so moje cene primerno visoke, saj se z nikomer ne želim na stojnicah ali tržnicah pogajati, koliko bo dal. Za svoje delo sem nagrajena in ne grem pod ceno. Dosegam dobre cene in gradim na zaupanju s kupci. Prodajo širim po načelu dober glas (beri: jogurt) seže v deveto vas," pravi sogovornica.
Ovce, kokoši ...
Gašperinova ima dva hektarja večinoma pašnikov in travnikov. Glavna panoga je reja mlečnih ovc, trenutno jih je 17 in oven. Poleg mlečnih izdelkov prodaja tudi jagnjeta in strojene ovčje kože. Ima kakih sto kokoši pa še kobilo Nejšo, ki jo ima za užitek, ko se z njo in v spremstvu svojih psičk Nore in Ire poda na rajžanje po okolici.
Ko se je pred dvema letoma odločila za predelavo ovčjega mleka v čvrsti jogurt, mladi sir, podoben feti, in skuto, ji je veliko in nesebično pomagala Mihaela Šarkanj z Janževega Vrha: "Veliko me je naučila in tudi sama sem veliko eksperimentirala."
Kako torej zdaj ocenjuje svojo odločitve, da se je leta 2013 podala na kmetijo? "Odločitev štejem za najboljšo in nič ne bi spremenila. Na dopust ne hodim, ker je moje življenje dopust, ovce pa so moji šefi in zanje se je vredno odreči dopustu." S sosedi se odlično razume, za njih proda tudi jabolčni kis in med ter se šteje za promotorko kraja Rucmanci: "Za njih sem en tak mali vaški Mercator. Tako jaz razširim svojo ponudbo, hkrati pa pomagam kolegom oziroma sosedom. Odlično so me sprejeli in zame je Prlekija zakon!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
