Hojka Berlič
Pred študijskim oddelkom ptujske knjižnice je bilo do nedavnega na ogled delo Haloška bukev, pravljica o haloškem ponosu dolgoletnega knjižničarja in tudi bivšega poslanca državnega zbora Boštjana Koražije. Če štejemo tudi njegovo pesniško zbirko, ki sta jo s prijateljem izdala že leta 1994, gre za njegovo že peto avtorsko delo in hkrati že četrto iz serije pravljic, saj je po njegovih besedah v preteklosti že kar nekako tradicionalno v času pusta oziroma ptujskega Kurentovanja pripravil avtorske pravljice in jih, kakor letos, razstavil pred študijskim oddelkom Knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
"Pravljice so ena najbolj iskrivih in živih pripovednih zvrsti ljudskega slovstva, ki skozi pripovedovano zgodbo na najbolj slikovit, pronicljiv in iskren način odsevajo duh časa ter mišljenje in življenja ljudi. Obenem so vedno tiste, ki nas s poanto zgodbe opozarjajo na moralne in etične vrednote, ki jih vse prevečkrat pozabljamo ali celo zanemarjamo. Bistvo pravljic je, da so poučne ter da se iz njih učimo, upam, kdaj tudi kaj naučimo," pojasnjuje Koražija.
V letih 2016, 2017 in 2018 je na ogled postavil Sneg se topi, maska nori (Haloška pravljica o pomladi), delo Haloška kraljica in njeni trije sinovi (o brezpogojni mamini ljubezni) ter Haloško korajžo (o pogumu). Sledil je štiriletni premor, zaradi njegovega dela v državnem zboru. Zdaj se, pravi, znova vrača h koreninam in tradiciji. Vse, tudi tokratna pravljica, so namenjene tako otrokom kot odraslim: "Vedno sem skušal pravljice napisati čim bolj ljudsko. Vedno govorijo o Halozah in haloškem območju, Haložanih, vsebujejo malo haloškega etosa, vedno pa imajo tudi neko poučno vsebino."
Rad se dotakne tudi narave, dreves, varovanja narave. "Zgodovina Haloz je zaznamovana s številnimi naravnimi nesrečami, udari strel in ujmami, ki so se žal velikokrat končale tudi tragično. Bukev je drevo, ki haloško dušo, pokrajino in življenje v Halozah najboljše opiše in oriše. Les bukve je utrjen in trden, kot so utrjeni in trdni ponosni Haložani, ki že tisočletja živijo v tem delu sveta, ki je velikokrat neusmiljen in neizprosen, a kljub temu najlepši, čaroben in edinstven. Koreninski sistem bukve je srčast, kot so Haložani srčno in globoko povezani s Halozami. V sredini debla ima bukev tudi rdeč les ali tako imenovano rdeče srce, ki nas opominja na to, da se vsaka haloška duša po smrti vrne v Haloze ter zraste v drevo. Kot drevo pa še naprej varuje ter ščiti ta najlepši in pravljični del Slovenije," razodeva simboliko. Dodaja še, da je ponosen Haložan, saj je pravljica postavljena v haloške kraje, med haloške ljudi pod "njegovo" Donačko goro: "Haloze so s svojo zgodovino in številnimi različnimi zgodbami, ki jih skrivajo med visokimi bregovi, v bistvu že same po sebi pravljične ter tako zelo skrivnostne in lepe, da kar kličejo po tem, da se zgodbe same zapišejo na papir. Obenem pravljica tudi naslavlja trenutne lokalne in globalne teme ter težave, saj moramo ljudje čim prej spremeniti svoj odnos do narave. Če pogledamo samo malo naokrog, recimo po našem mestu, je povsem jasno, da Ptuj nujno potrebuje več dreves in več zelenega, ker ljudje smo bitja narave in ne betona."
Kako se razplete in konča junaška zgodba haloške bukve, ki verjame v dobro in ga hoče pogumno ubraniti pred slabim, so imeli obiskovalci možnost prebrati na razstavi, delo pa je dostopno tudi na spletu, med drugim na facebook strani avtorja in knjižnice. Zaradi precejšnjega zanimanja avtor razmišlja tudi o izdaji vseh štirih spisanih pravljic v obliki tiskane knjižice.
