Rojen tišlar iz Hajdine z dletom po lesu vedno pristopa študiozno

Peter Gojkovič, rojen Hajdinčan, ki z družino živi in dela v Spuhlji pri Ptuju, se je izučil za mizarja. Že takrat ga je navduševalo rezbarstvo, a kot pravi, časi niso bili naklonjeni njegovemu nadaljnjemu šolanju v tujini. Danes je že prepoznaven rezbar in dleto je nepogrešljivo orodje, s katerim oblikuje skulpture v lesu. Najraje iz lipovine: "Rezbarstvo je moj svet, način izražanja in doživljanja sveta."

Od mizarja do ljubiteljskega rezbarja

"Sem samouk. Vsega sem se naučil sam, je pa res, da ves čas veliko študiram, se udeležujem različnih delavnic oziroma kiparskih kolonij, rad kaj razstavim, še posebno vesel pa sem, ko s svojimi skulpturami nagovorim ljudi," pravi sogovornik, ki ga še posebej pritegnejo nabožne zgodbe. "Izdelal sem že tri komplete božičnih jaslic, ki so različnih velikosti, in sem tudi član Društva slovenskih jasličarjev, tako da so bile te moje različno velike jaslice postavljene in na ogled že v več slovenskih krajih in še več cerkvah. Pred zdaj že kakima dvema letoma sem se zelo študiozno lotil izdelave prav posebnega križevega pota, pri čemer mi je svetoval tudi stric, kipar Viktor Gojkovič. Sklenil sem izdelati reliefno upodobitev križevega pota v obliki jajca iz lipovega lesa, ki tehta okrog 180 kilogramov. Ustvarjal sem ga skoraj eno leto, spomladi so se čudili in občudovali ogromno jajce z resnično uspelo reliefno upodobitvijo križevega pota obiskovalci cerkve sv. Petra in Pavla na Ptuju. Namenoma sem relief na jajce izklesal tako, da se mora gledalec za vsako postajo premakniti, če jo želi videti. Ne more hkrati gledati dveh, zgornje in spodnje."

Ob vhodu v domačo hišo je postavil kipa svojih otrok, Eve, ko je bila stara leto dni, in Lana, kako leto starejšega, v naravni velikosti: "Rad v lesu oblikujem podobe mojih domačih, prijateljev, pomembnih ljudi iz preteklosti. Za svoje povsem študijske namene se lotim izdelave zgolj enega dela človeškega telesa, stopala denimo, pa ušesa, nosu. Izdelal sem že več kipov svetega Florijana, zaščitnika gasilcev, v kar nekaj cerkvah in kapelah je videti razpelo iz te moje delavnice, v haloški cerkvi pri Florijanu na slovensko-hrvaški meji v Halozah je moj križev pot. Ljudem so te iz lesa ustvarjene podobe všeč, za partnerico Helgo, profesorico slovenskega jezika v OŠ Breg, sem naredil doprsne kipe Trubarja, Prešerna in Cankarja, da njeni učenci vidijo te velikane naše književnosti. Z doprsnim kipom, ki sem ga naredil, je zadovoljen tudi stric Viktor, ki me navdihuje s svojim delom in pogledom na kiparsko umetnost. Tu in tam ga vprašam za kak nasvet in pove, kaj ni v redu, a mi pusti, da delam po svoje, in pričakuje, da se vsakega novega dela lotim študiozno," pravi rezbar, ki se spominja, da se je to njegovo ljubiteljsko rezbarstvo začelo, ko je za hčer Evo izdelal leseno pručko in jo okrasil: "Še zdaj je pri hiši tista pručka, tako kot denimo maska krampusa, ki si jo zaželel sin Lan, ki pa je sicer najraje korant, a mu jaz te maske pač ne znam narediti."

Detajli so tisti, ki pritegnejo

​Peter Gojkovič na kaki forma vivi, ki se je udeleži, izdela skulpture iz lipe, seže pa tudi po lesu hruške, oreha ali češnje, skulpturi doda tudi detajl iz kamna, a kot pravi, je les tisti material, ki ga je povsem prevzel, in ko začuti njegovo toplino, je najbolj srečen in ustvarjalen. "Smo popotniki skozi čas in na meni je, da del tega ujamem in uporabim v lesu," pravi Gojkovič, ki ga mnogi poznajo tudi po njegovi ljubezni do glasbe in psov. "Zase rečem, da sem rojen tišlar, a pri delu me vedno spremlja tudi glasba. Zame velja, da je pes človekov največji prijatelj, in naši me spremljajo na mnogih sprehodih," omenja sogovornik, ki kot mizar naredi tudi kaj uporabnega za vsakdanjo rabo, pa je tako v domači hiši kar veliko njegovih kosov pohištva. Ko se v delavnici nabere več koščkov lepega, a za njegove skulpture neuporabnega lesa, se loti tudi oblikovanja nakita: "Vsemogoče sem že naredil, od prstanov, ogrlic, različnih obeskov do uhanov in lesenih metuljčkov za moške, in tisti, ki so kaj tega videli ali moj nakit tudi nosijo, pravijo, da ga tudi drugi opazijo in jim je všeč. A mene pač bolj vleče v rezbarstvo, ko do potankosti izdolbem vsak detajl in ko ni vseeno, kakšna so razmerja neke podobe. Je treba kar veliko študirati, preden z dletom potegnem po lesu."

Rad sodeluje tudi z Rokodelskim centrom DUO v Veržeju, vsako leto so v kakšni od slovenskih cerkva na ogled njegove jaslice. Imel je že tudi samostojno razstavo na domači Hajdini in sodeloval na skupinski razstavi v Miheličevi galeriji na Ptuju.