Skrinjica unikatov s ptujske Prešernove, ki nagovarja

Z obiskom, se nasmiha Milica Grabar iz Skrinjice unikatov v ptujski Prešernovi ulici, se to leto ne gre hvaliti, a še pred krizo se je napovedovalo uspešno leto: "Pozna se, da ljudje zdaj kupujejo stvari, ki jih potrebujejo za vsakdanjo rabo, ob tem pa vse prepogosto o izbiri odloča cena in ne kvaliteta izdelka."

Stavi na domače in reciklirano

"Stavim na ljudem prijazne in predvsem domače izdelke, ki so nekoliko dražji, a večina teh, ki jih ponujamo v naši trgovinici, je tudi uporabnih v vsakdanjem življenju. Emajlirane posode celjskega Ema ljudje poznajo še iz nekih starih časov, zdaj so običajnim pikastim vzorcem dodali še druge poslikave. Izbor teh je resnično velik, posode pa primerne tudi za darila. Kot tiste, ki jih sicer uvažam iz Prage in jih je prepoznati po živalskih vzorcih in jih imajo radi predvsem najmlajši. Imamo tudi keramično in lončeno posodo domačih proizvajalcev, sama pa temu, recimo kuhinjskemu izboru, dodajam unikatne predpasnike, različne nakupovalne in druge torbe, ki nastajajo v moji domači delavnici," med ogledom pestrega izbora svoje ponudbe razlaga Milica, ki pravi, da pri izbiri izdelkov, ki jih postavi na police svoje trgovinice, odloča kvaliteta, in če se le da, poskuša na ta način pomagati domačim rokodelcem.

"Vem, kako je, ko šele stopaš na samostojno pot. Še meni, ki sem v tem poslu že skoraj desetletje, niso poznane vse skrivnosti uspešne prodaje in se še kar soočam z vprašanjem, kako prodati, kar naredim," razlaga sogovornica, ki se je, potem ko je pred desetletjem še v tretje ostala brez službe, odločila za samostojno podjetniško pot, ko je računovodstvu dodala še svojo ustvarjalnost: "Predpasniki, niti dva nista enaka, so me nagovorili že kot petošolko, ko sem doma iz starega blaga, tudi kake očetove srajce ali mamine obleke, ukrojila za tiste čase kar preveč nevsakdanje predpasnike, stopila do babice in botre in jih tam sešila. Od nekdaj sem rada oblikovala, šivala in vleklo me je v to smer šolanja, a ni šlo. Kdo bi takrat, pred štiridesetimi leti, poslal vaško dekle v ljubljanske šole? Razumela sem očetovo odločitev, se podala v trgovske vode, delala tudi kot poslovodkinja, zdaj mi vse tiste delovne izkušnje čisto prav pridejo, a najlepši del mojega dela sta zagotovo lastno ustvarjanje in šivanje. Kolikor lahko, mi pri prodaji tukaj v trgovinici pomaga tudi partner Dani, ki je že upokojen. Gre, ker resnično vsak trenutek izkoristim za delo in vse te izdelke iz blaga. V trgovinici je mogoče najti tudi pisane trakove za na glavo, kape, šale, zdaj tudi obrazne maske, skrojim in sešijem jih kar sama. Včasih za dušo sešijem še kakšno punčko iz blaga, ideje se kar porajajo," pravi Milica, ki zagovarja reciklažo že uporabljenega in ničesar ne zavrže.

"Že ob odprtju naše prve trgovinice, tukaj čez cesto, na Slovenskem trgu, sem bila vesela, če so kupci prinesli kak izdelek iz džinsa, največkrat seveda hlače, s tem so si za nekaj evrov znižali ceno kupljenega izdelka, jaz pa sem tako dobila material za šivanje. Ponudba tovrstnega sodelovanja velja še danes, tako se zgodi, da stare kavbojke prekrojim v novo torbo, del predpasnika ali kaj podobnega," razlaga Milica Grabar.

Skrinjica kot turistična točka

V trgovinici, ki jo je Milica poimenovala Skrinjica unikatov, je mogoče najti unikatna in zanimiva darila za še tako izbirčne ljudi. "Ustavljajo se tukaj največkrat turisti, kupujejo tisti iz tujine, ki si zaželijo kakšnega spominka na kraje, kjer so preživeli počitnice. Letos se, žal, pozna, da je tujcev malo, a bom kar vztrajala, saj tudi domači ljudje pohvalijo to našo ponudbo, ki je, kot pravijo, prijetno domača in človeka osreči že obisk. Tudi sama sem take vrste človek, ki ga navduši že prijazen pozdrav. Zdi se mi, da je ta moja Skrinjica unikatov z leti postala kar neke vrste turistično prepoznavna točka starega Ptuja, in to me zelo veseli," pravi trgovka, ki je še raje rokodelka, ponosna na certifikat slovenske domače in umetne obrti, ki ga je prejela za svoje tekstilne izdelke.