Spominjata se Astrid Lindgren

Osemindvajsetega januarja je bila 17. obletnica smrti Astrid Lindgren, ene največjih svetovnih humanistk, bork za pravice živali in med številnimi literarnimi deli tudi avtorice Pike Nogavičke. Dobrohotna Švedinja, najboljša vzornica človeštvu, kot jo opiše Duplečanka Sonja Černčec Lagerwall, verjetno edina Slovenka, ki jo je imela priložnost Lindgrenovo obiskati na njenem domu in z njo na samem klepetati več kot dve uri. "Za najino srečanje je zaslužen novinar in pisatelj Marjan Marinšek, eden največjih oboževalcev Lindgrenove sploh in po čigar zaslugi je Pika Nogavička tudi v Sloveniji tako popularna," pripoveduje Lagerwallova. Novinar je zbral izdaje vseh svetovnih prevodov Pike Nogavičke in jih postavil na ogled, bil je tudi ustanovitelj Pikinega festivala v Velenju in avtor dveh knjig o Lindgrenovi. S svojim iskrenim navdušenjem nad njenim delom si je pridobil pisateljičino pozornost in jo pri nastajanju njene avtobiografije večkrat obiskal na domu. Med obiski Švedske pa je stanoval pri zakoncih Lagerwall.

Srečanje s pisateljico

"O Astrid Lindgren sem že iz njegovega pripovedovanja izvedela veliko. Pa tudi o nama z možem Janom je Marjan večkrat pripovedoval pisateljici, tako da se je zdelo, da smo znanci," se spominja Sonja Lagerwall, tudi sama velika oboževalka Astrid Lindgren. Priložnosti, ki se ji je ponudila, ko je revija Ciciban prvič pripravila bralno značko, ne bo nikoli pozabila. Nagrada za bralno značko je bila fotografija Astrid Lindgren z njenim podpisom: "Nekdo je moral k znani pisateljici, da te fotografije podpiše. Seveda sem bila takoj pripravljena prevzeti to nalogo. Bila sem kar precej na trnih, saj sem pisateljico občudovala ne le zaradi njenih knjig, temveč tudi zaradi njenega družbenega aktivizma. Pravzaprav sem prepričana, da so njene človeške kvalitete vredne še več kot njeno ustvarjalno delo. Tako sem se s šopkom tulipanov odpravila k njej v prepričanju, da ji bom zgolj predala fotografije in jih prišla iskat, ko bodo podpisane. A na mojo srečo se je vse odvilo drugače - Lindgrenova me je povabila, da sem ves čas podpisovanja ostala pri njej v dnevni sobi. Gospa, ki je bila takrat že v letih, si je med podpisovanjem vzela več odmorov in ob tem sva sproščeno klepetali več kot dve uri," pripoveduje Lagerwallova. "Pogovarjali sva se o knjigah in najinem otroštvu. Jaz sem njeno kar dobro poznala, in ker sem tudi sama kot otrok živela na kmetiji, je bilo snovi za pogovor na pretek."

Za njen rojstni dan zakon o živalih

Lagerwallova, ki o pisateljici pripoveduje z največjim spoštovanjem, se z orošenimi očmi spominja, kako se je Lindgrenovi ob 80-letnici poklonila država. Na proslavi v njeno čast je v dar je prejela zakon o pravicah živali, za katerega se je zavzemala vse življenje. "Brez velikih besed, brez populizma in tekmovanja, kdo vse se bo takrat tam pojavil, tako lepo znajo to narediti Švedi," pripoveduje Duplečanka. Na poseben način pa se ji je poklonila tudi založba, kjer je bila zaposlena in kjer je izdala Piko Nogavičko. Ta ji je tedensko, do konca življenja, v zahvalo pošiljala šopke rož. "In njen pogreb! Ko se spomnim belega konja s pikami na začetku sprevoda, se mi še danes naredi cmok v grlu."
Sonja in Jan Lagerwall, ki je tudi sam imel priložnost srečati to simpatično in dobrohotno pisateljico, kot jo opisujeta zakonca, sta z Marinškom, avtorjem dveh knjig o Astrid Lindgren, ostala v prijateljskih odnosih tudi po preselitvi v Slovenijo. Pri pisanju knjig sta mu pomagala s prevodi iz švedščine. V svoji prvi knjigi, naslovljeni Astrid Lindgren, izdani leta 1997, pa je njima in njunemu gostoljubju namenil kar cel izsek. Lagerwallova s ponosom hranita obe Marinškovi knjigi z avtorjevim podpisom.