Začetki družinskega podjetja Almaja sežejo v leto 1991, ko sta na pragu slovenske samostojnosti ustanovitelja Alojz (Slavko) in Marija Jančič, doma sicer iz bližnje Voličine, svoje delo pričela v majhnih prostorih v Nikovi ulici v Lenartu. Smelo sta zastavila načrte in s požrtvovalnim delom postavila trdne temelje podjetju, ki je kmalu postalo prepoznavno v širšem prostoru Slovenskih goric. Zaradi prostorske stiske in neustreznih skladiščnih prostorov je v nekaj letih na Jurovski cesti zrasel poslovni objekt, kjer je sedež podjetja še danes.
So se pa medtem iz Pogrebne in pokopališke dejavnosti Slavko Jančič, s.p., preoblikovali v družbo z omejeno odgovornostjo Almaja. Pogrebno in pokopališko dejavnosti opravljajo na področju občin Lenart, Benedikt, Cerkvenjak, Destrnik, Jurovski Dol, Sv. Ana, Sv. Trojica, Trnovska vas, Sv. Andraž, pa tudi v bolj oddaljenih, če se stranke obrnejo nanje. Del njihove dejavnosti je tudi cvetličarna Maj, ki se letos ponaša z 20-letno tradicijo.
Že krste je bilo težko dobiti
Začetki podjetja so bili zahtevni in tudi težki, se spominja Slavko Jančič. "Naj povem, da res ni bilo enostavno, saj je bilo že krste težko dobiti, čakali smo na njih, ni bilo telefonov, ceste so bile slabe, blatni kolovozi in klanci v nekaterih predelih Slovenskih goric so nam onemogočali, da bi pokojnika iz bolnišnice z vozilom pripeljali na domače dvorišče in ga od tam položili na mrtvaški oder v hiši. Treba ga je bilo nositi. V tistih časih so pokojniki na podeželju v glavnem ležali doma, ne v mrliških vežicah. Poleg tega je bila samo na lenarškem pokopališču urejena mrliška vežica z vso infrastrukturo. V veliko pomoč mi je bila žena Marija, ki je znala prijeti za vsako delo," pravi.
Na začetku so imeli le enega delavca, ki je moral tedensko izkopati tudi po pet grobov in več. "To delo je včasih veljalo za nečastno, pogosto so bili ti ljudje zaznamovani kot 'totngrobarji', uvrščali so jih na družbeno dno, niso bili cenjeni in spoštovani. Počasi smo se kadrovsko krepili in poskrbeli tudi za funkcionalne prostore blizu lenarškega pokopališča. Od vsega začetka sva s soprogo Marijo skrbela za brezhibnost naših storitev in za pietetni odnos do vseh pokojnikov in seveda njihovih svojcev," razlaga Jančič.
S svojci so znali tudi sočustvovati in jih potolažiti, ob tem so doživeli tudi več tragičnih zgodb. "Spominjam se eksplozije dveh granat v Bačkovi leta 1991. Ena je dobesedno razcefrala ženo, druga njenega moža. Nikoli pa ne bom pozabil prizora iz Destrnika, kjer je umrla mlada mamica petih otrok. Mož je bil povsem na tleh, izgubljen, a še večji reveži so bili otročiči. Pet drobnih bitjec se je jokajoče stiskalo, in ko smo pripeljali njihovo mamico v hišo na mrtvaški oder, so planili v jok in se oklenili mrtve matere v krsti ter jokali in jokali. Nisem mogel zadržati solz, tudi na pogrebu so morali cerkveni pevci zaradi žalosti prekiniti petje. Celo vsega vajeni gospod župnik si je obrisal solzne oči, ko je opazoval zapuščene otroke ob odprtem grobu," svoje izkušnje deli Jančič.
To je način življenja
Podjetje sta leta 2006 predala hčerki in zetu, ki prav tako tankočutno, odgovorno in z izjemno pieteto nadaljujeta njuno delo. Zlatko Glinšek je tako sedaj direktor Almaje, ki ga je iz Šaleške doline v Slovenske gorice pripeljala ljubezen do Mateje. Sedaj skupaj s cvetličarno zaposlujejo dvanajst delavcev. "Dobre delavce je za pogrebno dejavnost težko dobiti, to namreč ni poklic, je način življenja. Delo je psihično in fizično naporno in k sreči ni več stereotipov, da je to manjvredno delo," je povedal Glinšek.
Z leti se je marsikaj spremenilo. Nekoč je bilo več kot 80 odstotkov pokopov s krsto, zdaj je že lep čas dobrih 80 odstotkov žarnih pokopov, preostalo klasičnih. Na začetku so morali pokojnike voziti na upepeljevanje v Ljubljano, Gradec in celo v Zagreb, zdaj je mnogo bližji Maribor, doda Marija Jančič. Povedala je, da ji je bilo najhuje, ko so morali pripravljati pogrebe po kakšni nesreči otrok: "To je bilo najtežje delo, polno bridkih solza in neizmerne bolečine." Tudi Glinšek je pripomnil, da vsi, ki opravljajo to delo, čutijo bolečino in žalost ob vsaki smrti. V podjetju skladno s pogodbami skrbijo za pokopališči v Lenartu in Voličini, za kar so že prejeli zlato vrtnico, poleg tega še skrbijo za pokopališče v Benediktu. Sicer pa Glinšek pravi, da se trudijo po najboljših močeh in dobro sodelujejo z vsemi občinami.
