V ptujski Galeriji Luna je vse do 6. aprila na ogled razstava del koroških slikarjev Antona in Janeza Repnika. Kot pravi umetnostna zgodovinarka in kustosinja Doroteja Kotnik, so želeli obiskovalcem predstaviti še en spekter umetnosti, naivno umetnost, ki danes ni več tako "modna", razcvet pa je pri nas doživljala v šestdesetih in sedemdesetih letih. "V tem obdobju je vzcvetel tudi Anton Repnik, imel je tudi veliko podporo Karla Pečka, ki ga je tudi spodbudil, da je v tem stilu nadaljeval. Repnik je z Mute, kjer je bilo veliko delavcev, ki so v delovnem času delali v tovarnah, v popoldanskem pa še doma, na svoji zemlji, tako da je želel predstaviti to garaško življenje. Prikazal ga je na humoren, včasih tudi nekoliko ironičen ali pa satiričen način. Zanimivo je tudi, da je nato njegov sin nadaljeval to tradicijo."
Ko mu uspe kakšna slika, se mu duša nekoliko umiri
Tudi Janeza Repnika tako pestijo težave, ki se dogajajo malemu človeku, je pa slednji v svojih delih nekoliko bolj melanholičen, poudarja Kotnikova, tako da v njegovih delih resnično začutimo trpljenje teh ljudi: "Morda je po poletnem dogajanju na Koroškem treba znova nekoliko izpostaviti, da ljudje še vedno težko živijo in da je ta tematika še vedno aktualna." Kot je dejal Janez Repnik, sta z očetom z deli "želela predstaviti bedo, veselje, srečo, predvsem pa trenutke današnjega časa, v katerem smo ljudje včasih pozabljeni". S svojimi deli želi opozoriti, da se dogajajo tudi strašne krivice, za katere smo ljudje običajno slepi: "Danes je tega še več, kot je bilo včasih. Na vsakem koraku, ki ga naredim po domači Muti ali pa Sloveniji, je tega toliko, da ne vem, če mi bo uspelo vse zabeležiti. Ko mi uspe kakšna slika, se mi duša nekoliko umiri, pade en kamen od srca." Sam pri slikanju uporablja bolj umirjene, zemeljske tone, očetove slike, pravi, pa so bile prava eksplozija barv: "Zanj je bila še rumena pretemna. Bil je veseljak, žalostni veseljak. Saj sem tudi sam, a moram opozarjati na krivice. Ne morem risati rožic, dokler se ljudem dogajajo." Ob skupni razstavi se je spomnil tudi skupnega dela z očetom, saj sta si delila atelje: "Po navadi sva delala kar v kuhinji. Mama in moja partnerka sta kuhali, midva pa sva slikala."