Kronisti so celo zabeležili, da je ta izvir ob vznožju majhnega gozdnatega grička tudi v največjih sušnih obdobjih vedno dajal dovolj prijetne hladne vode za odžejanje popotnikov in domačinov, ki so v preteklosti hodili po vodo z vedri.
Zdi se, da se je prav zaradi tega izvira prijelo nenavadno ime Lüba vodica, ki se je ohranilo do danes in ga bodo zdajšnji rodovi prenesli na naslednike. Ohranjeno je tudi ljudsko izročilo, da naj bi bila v davnini ob tem izviru naselbina, ki naj bi jo bil uničil hud potres. Ali je to res, še vedno ne vemo, je pa več kot na dlani resnica, da menda po tem rušilnem potresu tam nihče več ni zgradil hiše. Hladna voda pa še kar naprej teče in skriva resnico tega izročila. Domačini skrbijo za čisto okolico izvira, ob katerem se zlasti v poletnem času radi ustavijo obiskovalci cerkvenjaških goric.
Je pa to območje bilo nekoč povezano tudi s strašljivimi zgodbami, zato naj ne bi nihče šel rad tod mimo, zlasti ponoči. A kljub strahovom so tod vodili pešpoti in blatni kolovozi, s katerimi so si krajšali pot po opravkih.
