V Štajercu: Duša na platnu ptujske slikarke

Pred letom, ko je praznovala častitljivi 90. rojstni dan, se je ptujska slikarka Rozina Šebetič predstavila z odmevno samostojno razstavo s pomenljivim naslovom Panta rei - vse teče, vse se odvija, vse napreduje, se spreminja, tako kot se spreminja naše življenje. V Salonu umetnosti je prvič postavila na ogled svoja dela iz obdobja 2016 in 2017 in na svoj lastni način spregovorila o neverjetni življenjski energiji in svojem presenetljivem, umetniško ustvarjalnem razvoju.

Življenje, polno preizkušenj

"Vsak človek nosi v sebi ustvarjalno moč, nekateri imamo to srečo, da jo skozi svoje življenje lahko tudi izrazimo, nagovorimo mimoidoče," pravi nekdanja učiteljica likovne vzgoje, ki še kar ustvarja, obiskuje likovne kolonije, se uči in uživa življenje, ki je pred njo postavljalo mnoge preizkušnje. "Rodila sem se na Kogu, po sedmem razredu osnovne šole opravila sprejemni izpit za gimnazijo in se leta 1940 vpisala v drugi letnik gimnazije na Ptuju, a so mi vojna leta preprečila nadaljnje šolanje. Še več, takrat sem hudo zbolela in se med drugim zdravila v avstrijskem zdravilišču, kjer sem začela risati. Bila so to težka leta, ki se jih zdaj spominjam po dobrem, a takrat sem bila zelo osamljena, med tujimi ljudmi, in risanje je bilo tisto, ki me je držalo pokonci, čeprav sem v resnici več mesecev, celo leto in več, morala preležati v postelji in sem tako, leže, tudi risala," pravi Rozina Šebetič, dobitnica mnogih priznanj za svoje umetniško delo, nazadnje tudi velike oljenke, priznanja Mestne občine Ptuj.

Slikanje v živo je posebno doživetje

"Pred več kot tridesetimi leti sem se upokojila in se še bolj posvetila slikarstvu. Navdih za ustvarjanje črpam predvsem iz narave. Prav zato sem se vedno tako zelo rada udeleževala likovnih kolonij, bila so to srečanja, ko smo svoja platna postavili na plano, slikali pod krošnjami dreves, na kakem travniku, sredi mesta. Ljudje so nas pri delu opazovali, tudi rekli kakšno o tem, kar so videli, pa se tako še vedno rada spominjam, kako so me otroci na enem od ptujskih trgov dneve spremljali pri slikanju starih mestnih hiš. Opozarjali so, da sem pozabila na dimnike, na kakšna stara vrata, vse so videli, dobri opazovalci so bili in resnično zanimalo jih je, kaj delam. Mene pa je delo med ljudmi vselej navdajalo s še prav posebno energijo," se spominja zgovorna slikarka, ki je znana po svojih krajinah, vedutah Ptuja in okoliških krajev, pa tudi po tihožitjih in portretih.