V zeleni bratovščini skrbijo za ohranjanje starih lovskih šeg in običajev. Med njimi je tudi krst. Zdajšnja daljša oblika lovskega krsta se je pri nas razvila v začetku prejšnjega stoletja in zlasti na podeželju. Prvotno je bil krajši obred bolj značilen za graščinska okolja. Graščine so namreč imele lastna lovišča in svoje lovce. Ker pa so na svoje love vabile tudi ugledne meščanske lovce, se je šega lovskega krsta prenesla tudi na deželo med "preprostejše" Iovce. Jedro tega običaja smo vsekakor prevzeli iz germanskih dežel, dokončno pa so obred prikrojevali tudi po navadah naših lovcev s posameznih območij.
V novejšem času lovci običaj prirejajo predvsem po velikih družabnih skupnih lovih, marsikje po zadnjem skupnem lovu v sezoni. Takrat se lovska družba zbere na zadnjem pogonu. Daljši način lovskega krsta je skoraj povsod izpodrinil predhodnega, krajšega, tudi zato, ker je sodobnejši bolj slavnosten in traja dlje, kar nudi zbrani lovski družbi več zabave. V vsakem primeru pa lovski krst ni nobena burka, temveč mora ohraniti vsaj elemente izvirnega srednjeveškega obreda - nekakšnega lovskega poviteženja. Od tod običaj tudi izvira.
Obtoženi "zelenec" je prestal sodni postopek in dokončno postal pravi lovec
Po tem starem običaju so opravili lovski krst tudi v LD Dobrava v Slovenskih goricah. Krstili so zelenca Fredija Kolednika, ki je uspešno prestal lovsko pripravništvo in opravil lovski izpit, s krstom pa je postal polnopravni član zelene bratovščine. Na krstu na prostem na domačem dvorišču v revirju Stanetinci ni manjkalo lovskih šal in dovtipov. Obtoženi zelenec je prestal sodni postopek pred "nezmotljivim lovskim sodiščem sv. Hubertusa" in dokončno postal pravi lovec.