Zadnjih nekaj let vsestranska, večna ustvarjalka Vera Kovačevič z možem živi v majhnem naselju v občini Destrnik, kjer je kot ljubiteljica narave, po bivanju v središču Maribora, našla zavetje in navdih. "Pokličite me popoldan, saj veste, upokojenci radi spimo," je hudomušno odgovorila Vera oziroma Veri, kot jo kličejo prijatelji, na naše sporočilo. Kljub temu dneve zmeraj izkoristi na polno. Vsak dan se s kužkoma odpravi na sprehod ali tek po bližnjih gozdovih. Lani si je med tem zlomila kolk. "Joj, je bilo hudo. Poškodovala sem se med tekom po premočenem gozdu, kar neodgovorno od mene, in so me reševalci res težko dosegli. Ampak letos že spet tečem," se nasmeji arhitektka, ki je upokojitev dočakala pri delu v medijski hiši Večer. Med drugim je pripravljala postavitve posnetkov, objavljenih v reviji Naš dom, ob tem pa pisala tudi prispevke o opremljanju stanovanj.
Rada ustvarja za svoje
Sedaj se posebej navdušuje nad likovnim ustvarjanjem in vsem, za kar potrebuješ spretne roke: "Pravkar sem končala akvarel, portret sina Brina, ki sva mu ga z možem podarila za rojstni dan." Od Božička je dobila vodene barvice z metalnim učinkom. "Slika, naslikana z njimi, se razlikuje glede na kot, pod katerim jo pogledaš," je navdušena Veri, ki rada izpopolnjuje svoje znanje. Zelo rada portretira in najbližje ji je akvarel, čeprav se z veseljem spoprime tudi z drugimi motivi in tehnikami. Novembra 2019 sta s sovaščanko, fotografinjo Tjašo Oman, v Volkmerjevem domu kulture na Destrniku pripravili razstavo slik in fotografij. Sicer pa že od zgodnjega otroštva kvačka in šiva. V običajnih razmerah se vsak torek udeleži druženja ob kvačkanju v Trnovski vasi. "Kvačkanja me je naučila babica, sicer pa znam tudi šivati na roko in s šivalnim strojem, pa tudi pletem in vezem. Posebej navdušena sem, ko lahko kaj ustvarim za svoje, in vesela, da sem mnogo svojih znanj prenesla tudi na svoja otroka," razloži.
Njeni izdelki velikokrat romajo preko Evrope v Veliko Britanijo, kjer z družino živi njena hči Sanja: "Tam imam tudi dveletno vnukinjo Aylo, ki govori slovensko in angleško. Zanjo zares velikokrat kaj nastane. Tudi kakšna risba, zgodba ali pesem. Posebej v jesenskih in zimskih dneh, ko smo več v hiši."
O tem, da je Veri res vsestranska ustvarjalka, priča tudi to, da je ilustrirala že petnajst knjig. Med njimi knjigo dr. Vida Pečjaka Aleks in robot Janez ter še neizdano Aleks v Afriki pa zgodbo Svetlane Makarovič Korenčkov palček. Sodelovala je pri projektu založbe Pivec v času, ko je bil Maribor kulturna prestolnica Evrope. Izključno računalniško je ilustrirala šest knjig zbirke Pripovedke o Mariboru in okolici, med njimi tudi zgodbo Oskarja Hudalesa Tri kače. Lani je izdelala 60 ilustracij za knjigo s posebno zgodbo, ki bo izšla v angleščini in je s spodbudami, skritimi v pravljičnem okolju, namenjena vsem generacijam.
Ob tem Veri tudi piše: "Pišem v slovenščini in angleščini. Za dušo. Kratke pesmi, verze in misli, ki jih ilustriram, največkrat za svojo vnučico. To mi je v posebno veselje." Ob tem sledi sodobni tehnologiji. "Ker so časi negotovi in ne moremo biti v neposrednih stikih, sva z možem Nanom osvojila vse mogoče klepetalnike in aplikacije, da lahko z otrokoma in prijatelji ostajamo v stiku. Z možem se bojiva virusa. Ne hodiva nikamor, strah naju je. Če zboliš, ni nikoli enostavno," je iskrena.
"Objem da veliko"
Zdaj še več ustvarjata skupaj, saj tudi možu ne manjka ustvarjalne žilice. Izmišljata si nove projekte v hiši, okoli nje in na vrtu, izdelujeta razne stvari. Za Verine mozaike Nano pripravi podlage iz lesa ali izdela konstrukcije miz in tako dalje. Pred časom sta izdelovala nakit in gumbe iz lesa, ki ga je Nano delikatno oblikoval, saj je mojster obdelave materialov.
Ob tem jima družbo delajo živali, ki jih oba obožujeta. "Imela sva že ježke, veverice, mlade muce, zajčke, vse sva po potrebi hranila s stekleničko. Ob tem imava pa še dve psički, mešanki, pobrani s ceste, in mucka. Psička Lira ima kar 16 let." Kolikor ji ob vsem tem čas dopušča, rada bere. Ob bogati knjižni zbirki bere tudi preko kindla. V običajnih časih si napolni baterije še z objemi v dislocirani enoti zavoda Hrastovec, spodaj v vasi, kjer je prostovoljka: "Objem varovancem veliko pomeni, a meni da še več, se mi zdi."
Zdravja želi sebi in svojim ter vsem v teh časih, pravi. "Na naši fasadi visijo stari vrči. Kič, bi kdo rekel, in odlični za kopičenje prahu. No, midva jih vidiva drugače - kot zbiralce zdravja za prihajajoči čas. In prav to zdravje iz svojih častitljivo starih vrčev bi rada letos delila z vami," je še zaželela Veri z možem.
