Za nove namakalne sisteme na Dravskem polju želijo navdušiti čim več kmetov

Delujoči namakalni sistemi so v Sloveniji najbolj razširjeni na Ptujskem polju in v okolici Krškega, vendar površine pod njimi v celotni državi še vedno ne presegajo petih odstotkov kmetijskih zemljišč. Zadnja prizadevanja kažejo, da se bo premaknilo tudi na Dravskem polju, ob reki Dravi oziroma njenem kanalu za hidroelektrarno Zlatoličje. Kot pravi Peter Pribožič, vodja svetovalne službe pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu (KGZ) Ptuj, so v Spodnjem Podravju namakalni sistemi urejeni na nekaj čez 1700 hektarjih površin, večinoma na ormoškem območju in območju občine Gorišnica.

Širitve na Hajdini in v Kidričevem

Pribožič pa napoveduje skorajšnji razmah tudi na druga območja: "V prihodnjem obdobju lahko napovem vzpostavitev novih namakalnih sistemov in obnove že vzpostavljenih. V občinah Hajdina in Kidričevo naj bi vsaka s tem sistemom opremila nekaj manj kot sto hektarjev kmetijskih zemljišč. Podobno načrtujejo tudi v občini Starše, saj se tamkajšnji kmetje za sistem zelo zanimajo."

Najhitreje po Pribožičevih podatkih napredujejo v ormoški občini, kjer predvidevajo širitev za novih 150 hektarjev. V teku je tudi posodobitev enega najstarejših namakalnih sistemov v Forminu v gorišniški občini na nekaj več kot 60 hektarjih.

Zelo si kmetijski svetovalci prizadevajo, da bi čim več kmetov navdušili za vključitev v te sisteme in bi tako občine kmalu lahko pripravile dokumente za vlaganja, ki jih sicer večji del financirajo z državnim in evropskim denarjem, še ne območju Markovcev, na desnem bregu Drave pri Ptuju oziroma v Turnišču ter morebiti še na območju Dornave in Vidma pri Ptuju. Poleg državne podpore za ureditev velikih sistemov kmetijska politika omogoča kmetom tudi pomoč pri nakupu individualne opreme za sistem na lastnih površinah. "Kot je znano, je mogoče oziroma je tehnično izvedljivo ter ekonomsko upravičeno namakanje v oddaljenosti do 3,5 kilometra od vodnega vira," še pojasnjuje Pribožič.

Tudi za sadovnjake in jagodičevje

Napredek pri vzpostavljanju sistemov je tudi na lenarškem območju, kjer urejajo namakalni sistem v Selcah, ki obsega 85 hektarjev. Tam bo služil tudi za namakanje oziroma oroševanje sadovnjakov.

Po velikih težavah slovenskogoriških sadjarjev zaradi suš in tudi zaradi možnosti oroševanja ob spomladanskih pozebah se vse več kmetij odloča tudi za zagotavljanje vode in napeljavo sistema dovajanja vode iz manjših lokalnih vodnih virov. Pribožič: "Za skupno okrog 50 hektarjev vzpostavljajo kmetje tudi manjše zasebne namakalne sisteme na posameznih kmetijah, ki se ukvarjajo s sadjarstvom, jagodičevjem in zelenjadarstvom."

Pribožič opozarja, da so možnosti ogromne predvsem ob reki Dravi od Maribora do Središča ob Dravi na obeh straneh: "Kaže jih izrabiti in prepričan sem, da bi zaradi te naravne danosti Podravje lahko postalo vrt slovenske pridelave zelenjave in poljedelskih kultur." Da je namakanje ob podnebnih spremembah nujno, ne samo za zelenjavo, temveč za domala vse poljščine, tudi pšenico in koruzo, vse bolj spoznavajo tudi kmetje. Branko Majerič iz Moškanjcev je znan po svoji izjavi, da raje namaka pšenico in ima pridelek, kot da ga sploh ne bi imel. Vendar opozarja, da je treba pri namakanju smotrno in umno ravnati, saj mora biti prilagojeno tako sestavi tal kot tudi izbrani kulturi. Slavko Leben, ki na svoji kmetiji goji predvsem česen, venomer poudarja, da ne gre zgolj za zalivanje z vodo, potem ko suša že pokaže zobe, temveč za premišljeno nastavitev kapljičnega namakanja in spremljanje številnih parametrov, od vlage zemlje do vremenskih, ki kmetu vsak dan znova narekujejo, kdaj in koliko je treba namakati. Kajti z nepravilno uporabo namakanja je lahko več škode kot koristi.

Zakonska podpora sistemu

Zakaj se kmetje, predvsem na desnem bregu reke Drave, bolj množično ne odločajo za pristop k namakalnim skupnostim, ki pomenijo začetek naložb v sistem? Pribožič ocenjuje: "Menim, da je ovira v zakonodaji, saj bi morali zadeve natančno urediti tako, da bi neko območje s predpisom najprej opredelili za vključitev v veliki namakalni sistem. In če imaš površino znotraj takega območja, ne moreš reči ne in se moraš pridružiti, ker gre za agrarno operacijo, ki izboljšuje vrednost zemljišča in omogoča blaženje klimatskih sprememb ter stabilno proizvodnjo hrane. Vse to pa je v interesu celotne slovenske družbe."

Na KGZ Ptuj so izračunali, da je v Podravju povprečna cena energije za en kubični meter vode za namakanje od 0,08 do 0,10 evra. Pri porabi vode tisoč kubikov na hektar znaša strošek energije od 80 do 100 evrov na hektar.

"S porabo tisoč kubikov vode na hektar zagotovimo primeren pridelek koruze tudi v sušnih razmerah. Izračun pokaže, da lahko pridelamo od štiri do šest ton več koruznega zrnja na hektar njivske površine ali povprečno vsaj štiri tone zrnja več oziroma od 20 do 30 ton več mase koruzne rastline na hektar. Podobno je pri pridelku krompirja, oljnih buč, hmelja in drugih kultur. Torej je razvoj namakalnih sistemov nujen in tudi ekonomsko upravičen, posebno na površinah, ki so za sušo zelo občutljive. Na teh območjih je treba razvijati v kolobarju pridelavo intenzivnejših rastlin (zelenjadarstvo), ki so tudi donosnejše in nam strošek namakanja hitreje povrnejo," poudarja Marko Černe, specialist za področje namakanja pri ptujskem KGZ.

Stalni stroški za delovanje namakalnega sistema na letni ravni, ki nastanejo zaradi vzdrževanja sistema, zavarovanja, dela in upravljanja, znašajo povprečno 20 evrov na hektar letno pri večjih namakalnih sistemih.

"Po izkušnjah velikih namakalnih sistemov v občinah Ormož in Gorišnica so tako skupni stroški od 100 do 120 evrov na hektar ob porabi vode 1000 kubikov na hektar ali 100 litrov vode na kvadratni meter letno. To predstavlja približno vrednost ene tone koruznega zrnja," še ugotavlja Černe.