Slavica Pičerko Peklar
Mesec bo že, odkar stanovalci integriranih stanovanj Zavoda za usposabljanje in delovno varstvo (ZUDV) Dornava ne gredo na delo v Varstveno-delovne centre (VDC), pač pa ostanejo v svojih stanovanjih in hišah, kjer sicer bolj ali manj samostojno živijo. "Veselili smo se svojega zlitja z okoljem, sobivanja z ljudmi okoli nas, a smo zaradi ukrepov ob pojavu koronavirusa prekinili vse socialne stike in živimo znotraj svojih stanovanjskih skupin. Stike na daljavo seveda vzdržujemo, veseli smo vsakega klica in pretekle tedne smo preživeli brez večjih težav," sporoča 56 stanovalcev devetih stanovanj in dveh hiš, ki delujejo v okviru Zavoda Dornava, kjer sicer živi 320 ljudi.
Samostojni, zadovoljni in bolj odgovorni
"Stanovanjske skupnosti so različno velike, imamo stanovanje z le dvema stanovalcema, ponekod so trije, drugod štirje, v hišah biva osem oziroma dvanajst naših uporabnikov. Življenje ljudi s posebnimi potrebami v stanovanjih je zelo podobno življenju, kot ga sicer poznamo. Našim ljudem pa ta samostojnost zelo veliko pomeni, je potrditev njihove odraslosti, avtonomije in zaupanja. Vzpodbuja tudi večjo odgovornost pri odločanju in komunikaciji z okoljem," pravijo Vesna Likovnik Gorjup, vodja službe za institucionalno varstvo odraslih, in njeni sodelavki Mateja Štalcer in Simona Kokot, ki še dodajata: "Selitev v stanovanjsko skupnost je za mnoge izpolnitev dolgoletnih želja, saj tako lažje uresničijo svoje želje in interese, se ukvarjajo z različnimi hobiji, srečujejo in spoznavajo ljudi. Mi, ki delamo z njimi, jim pri tem pomagamo. Tako je tudi v teh dneh izolacije, le da jih zdaj mi oskrbimo z vsem potrebnim, kar sicer prav radi naredijo sami. Stanovalcem nudimo pomoč pri opravljanju vsakodnevnih zadolžitev znotraj stanovanj, pomagamo jim pri vključitvi v različne aktivnosti zunaj doma, pa pri uporabi javnih prevozov, pri načrtovanju porabe denarja. Zdaj je naše bivanje omejeno, a zato nič manj kvalitetno, poskrbeli smo za stike s starši, za nas pa je najpomembneje, da smo ostali zdravi. Šele zdaj spoznavamo, kako pestro je bilo njihovo življenje in kako zelo so se povezali z okolico, z ljudmi iz svojega okolja, kar je še kako dobrodošlo spoznanje, na katerem bomo gradili naše prihodnje življenje." Dneve v karanteni so stanovalci izkoristili za temeljito čiščenje, zato se v njihovih stanovanjih in hišah že vse blešči, več kot sicer skupaj kuhajo, preizkušajo tudi zahtevnejše recepte, čas jim mineva ob igranju družabnih iger, velikokrat si zapojejo, celo zaplešejo, tudi telovadijo.
Nihče nikogar ne priganja
"Ko presodimo, da ni preveč ljudi na ulicah, se odpravimo na sprehod, a v skupini nas je največ pet," pravijo sogovorniki, ki rade volje povedo, da so v teh dneh izklopili vse budilke, saj jim ni treba zgodaj vstati, kot je to takrat, ko gredo delat. "Vstanemo, ko se nam zdi, da smo dovolj spali, nihče nikogar ne preganja. Že jutra so tako bolj sproščena, skupaj si pripravimo zajtrk in potem se dan lahko začne," pravijo stanovalci. In še, da pogrešajo domače, predvsem pa druženje z drugimi stanovalci, prijatelji iz VDC in s sosedi. Janez Pernek bo, ko bo smel, najprej odšel na letališče v Moškanjce: "In na ptujski stadion bom šel. Saj bo, še se bomo družili." Branko Šumec je med tistimi, ki redno spremljajo dnevne informativne oddaje: "Ne grem pa v teh dneh nikamor, najbolj varnega se počutim tukaj, v stanovanju."
Majda, Andreja Danica in Peter iz enega od stanovanj v Dornavi pravijo, da so tudi zdaj srečni s svojo defektologinjo Anito Špes: "Vse nam je pojasnila: kaj je to koronavirus in zakaj moramo ostati doma. Dogovorimo se vsak dan, kaj bomo delali, da nam ne bo postalo pretežko in da se ne bomo naveličali drug drugega. Skoraj vedno je z nami in to nas pomirja. Vstanemo kot običajno ob šestih in veliko se pogovarjamo. Upoštevamo vsa samozaščitna navodila, razkužujemo sebe in naše stanovanje, tudi kljuke na vratih, stikala, ograjo stopnišča. Dobili smo maske, ki jih lahko operemo. Ko gremo ven, se držimo navodil, sicer pa nam vse, kar potrebujemo, zdaj pripeljejo v našo hiško. Bo pa treba v kmetijsko zadrugo, ker bomo morali kaj posejati na našem vrtu. Smo pa te dni veliko pekli, celo pogačo, naredili smo namaz iz čičerike, pa kruh brez kvasa s čebulo, česnom in semeni. Anita tudi pravi, da si moramo vsak dan načrtovati, skrbeti za svoje dobro počutje, zabavo in zdravje. Zdaj gremo velikokrat v gozd. Po kosilu ostanemo sami, takrat se Peter pogovarja po CB-postaji, Andreja rada piše pesmi, skupaj pogledamo kako televizijsko nadaljevanko. Ni nam hudega, še več, čisto dobro nam gre, a zdaj Andreja že pogreša delo v vratarnici, Majda bi šivala, Danica pa pogreša soseda Mitjeta, s katerim se ne more srečevati." In kaj je dobrega, če mora človek ostati doma, v karanteni? "Še nikoli nismo bili tako povezani, zdaj smo res ena velika družina," je razmišljanja svoje Pozitivne družine D1, kot si rečejo, povzela Anita Špes, ki je tako kot njene sodelavke rade volje pomagala pri našem tokratnem navezovanju stikov s stanovalci.
