S Ptujčanko Živo Bombek, študentko ekologije z naravovarstvom, smo se dobili ob sončnem zahodu ob cesti v Orešju. Opremljena s svetilko, odsevnim jopičem in vedrom je bila, tako kot številne druge spomladanske večere, pripravljena za nekajurno prečesavanje okoli 540 metrov dolgega odseka ceste in jarka ob njej. V času, ko se večerne temperature dovolj dvignejo, do šest stopinj Celzija, hkrati pa je dovolj vlage, namreč potekajo spomladanske selitve dvoživk, ki pri tem lahko tudi prečkajo ceste. Iz gozdov, kjer prezimujejo, se selijo na mrestišča, kjer se parijo in odlagajo jajca. Zato jih na tem odseku ceste, podobno kot na številnih drugih lokacijah v Sloveniji, vozniki množično povozijo.
Pomagajo že šest let
Letos so na Ptuju dvoživkam pomagali čez cesto že šesto leto. "Prijateljica mi je povedala, da je na tej lokaciji veliko dvoživk. Ko sem bila tu prvo leto, sem jih videla povoženih več kot 200, ob tem, da dež ni ponehaval. Takrat sem si rekla, da je na tej točki treba nekaj narediti. Vzela sem vedro in lučko, si nadela odsevni jopič in jih začela pobirati. Takšna je bila moja prva akcija," se tega, kako je vse skupaj začela s 17 leti, spominja Bombekova. Na vprašanje, zakaj se je tega lotila, pa odgovarja, da ji narava od vedno predstavlja dom in v njej uživa, poleg dvoživk pa varuje tudi netopirje. Kasneje ji je pri selitvi dvoživk na pomoč priskočila še mama. Zdaj skupno okoli pet prostovoljcev dvoživkam pomaga na odseku, dolgem okrog 1700 metrov.
Da bi umirili lokalni promet, vsako leto na začetku in koncu problematičnega cestnega odseka v Orešju postavijo tudi prometni znak, ki opozarja na dvoživke na cesti. "Ker zaenkrat še nimamo na voljo začasne varovalne ograje, pač tempo hoje prilagodimo glede na gostoto dvoživk na cesti in upamo, da jih rešimo čim več," akcijo opiše Bombekova. Najpogostejši vrsti, ki jih opazijo, sta navadna krastača in rosnica, v lanskem letu so zabeležili tudi prisotnost zelene žabe in navadnega pupka, v preteklih letih pa so od redkeje opaženih vrst našli še velike pupke. "Čeprav je v primerjavi z ostalimi lokacijami črnih točk v Sloveniji tu manjše število dvoživk, se jih kljub temu trudimo ohranjati, saj se zavedamo, da so pomemben del biotske pestrosti," še pravi pobudnica akcije.
Dvoživke spadajo med najbolj ogrožene vretenčarje
Dvoživke so med najbolj ogroženimi skupinami vretenčarjev tako v Sloveniji kot drugod v Evropi. Upad populacij je v največji meri posledica izgube, drobitve in uničenja primernih življenjskih prostorov ter zmanjšanja njihove povezanosti. Po besedah Bombekova je bilo na Ptuju pred leti veliko dvoživk tudi na območju ribnika v Ljudskem vrtu, a jih je tam danes le redko opaziti: "Veliko jih je tudi pri Vurberku, a jih tam, kolikor vem, ne prenaša nihče. Žal mi, ki to delamo s srcem, ne moremo biti na vseh točkah hkrati."
V lanskem letu se je, kot je pojasnila Katja Poboljšaj iz Centra za kartografijo favne in flore (CKFF), po poročanjih koordinatorjev akcij prenašanja dvoživk čez cesto v celotni državi udeležilo več kot 500 prostovoljcev: "Na 30 lokacijah, na skoraj 50 kilometrih cest je bilo zabeleženih več kot 82 tisoč živih in povoženih dvoživk. Zato bi še posebej radi izpostavili ves trud in delo, ki ga prostovoljci vsako leto prispevajo za izvajanje akcij prenašanja dvoživk po vsej Sloveniji."
Podhodi in trajne ograje
Na državnem nivoju je že leto dni v teku evropski projekt Ohranjanje dvoživk in obnova njihovih habitatov, Life Amphicon, v katerega je vključenih devet partnerjev iz Slovenije in tujine. V sklopu projekta bodo med drugim vzpostavili trajnostne ukrepe za dvoživke, sodelovali z mednarodnimi organizacijami, lotili pa se bodo tudi izgradnje infrastrukture v skupni vrednosti več kot tri milijone evrov.
V sklopu projekta bo namreč Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI) vzpostavila podhode in trajne varovalne ograje na petih cestnih odsekih, ki se uvrščajo med najbolj kritične odseke z vidika povoza dvoživk v Sloveniji. Takšno rešitev si v prihodnosti v Orešju želi tudi Bombekova, ki bo svoje poslanstvo v Orešju kronala še z diplomsko nalogo.
Za zdaj pa je njena želja predvsem postavitev montažne ograje za varovanje dvoživk v času selitev: "Tudi na občino sem v preteklosti že naslovila prošnjo za pomoč pri postavitvi ograj, vsaj na območju, kjer je dvoživk ob selitvi največ. Potrebovali bi ograjo v skupni dolžini 540 metrov." Kot pojasnjuje Poboljšajeva, je sicer v Sloveniji tovrstno sodelovanje z občinami pogosto. Velikokrat tako občine poskrbijo za nakup ograj, javna podjetja pa za njihovo postavitev: "Takšna ograja je zelo preprost način za zagotavljanje večje varnosti tako za ljudi kot za živali. Dvoživke namreč zadrži ob cesti tudi takrat, ko prostovoljci niso prisotni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
